Da imamo Slovenci radi avtomobile, je potrdilo tudi 75.000 obiskovalcev salona, lanskoletna prodaja osebnih vozil, ki se je ustavila pri številki 72.347, pa je bila rekordna. Ker takšen salon pozitivno vpliva tako na gospodarstvo kot turizem, bi po neki logiki zanj moral vladati določen interes, ki pa ga pri največjih slovenskih prodajalcih ni bilo. Razlogov proti organiziranju pa je kar nekaj. Sekcija za osebna motorna vozila tako izpostavlja neenakovrednost razstavnih pogojev za potrebe vseh razstavljalcev, visoke organizacijske stroške in vprašljivo ekonomsko smiselnost organizacije v kratkem časovnem intervalu. Prav tako pa tudi dejstvo, da v letošnjem letu ni predvidenih večjih konkretnih premikov v razvoju novih pogonov in konceptov mobilnosti, ki bi jih bilo smiselno predstaviti širši javnosti na tako velikem dogodku, kot je salon.
Da so bili vložki za marsikatero znamko odločno previsoki, se je govorilo kmalu po izvedbi, nekatere znamke naj bi porabile od 150.000 do 300.000 evrov; natančni zneski so poslovna skrivnost. Marsikoga je motila tudi razlika med razstavnimi prostori, saj so sploh tisti, ki so razstavljali v šotorih, tarnali nad vročino, pa tudi sicer se šotora ne da opremiti na tako visoki ravni kot običajno dvorano. Dejansko je bila infrastruktura velik problem že pred dobrim desetletjem, žal pa se ni kaj bistveno spremenila. Za nameček so nekateri kar tekmovali, da bi bil njihov prostor na ravni salonov v Ženevi in Frankfurtu, kar je bilo sicer super z vidika imidža, a Ljubljana vendarle ni mesto, v katerem bi bilo tovrstne projekte za imidž smiselno delati. Da so nekatere znamke pri izvedbi pretiravale, se je videlo leto pozneje na salonu v Zagrebu, kjer so bili vložki tudi do trikrat manjši.
Težava salona, kot je ljubljanski, je seveda tudi v računu, kdaj, če sploh, se vloženi denar povrne. Čeprav so pred salonom napovedovali, da bo zgolj razstavne narave, so mnogi hitro spremenili mnenje in poudarjali, da je tudi prodajne, saj lahko le tako povrnejo vloženi denar. A iskreno povedano takšni saloni praviloma za prodajo ne prinesejo nič ali res zelo malo, saj pravega učinka ni, vsaj ne takoj. Navsezadnje so bili avtomobili na ogled vsega šest dni.
Namesto končnega odgovora, ali bo Slovenija še kdaj gostila salon, ponujamo zanimivo razmišljanje Tonija Laznika, nekdanjega organizatorja, ki je dejal: »Salon je kot Prešernov spomenik v Ljubljani. Po eni strani ga na neki način nihče prav zares ne potrebuje, po drugi pa ga potrebujemo vsi, saj Ljubljana in središče mesta brez njega ne bi imela svojega šarma, vsebine in lepote.«
