Julij 1974. Svetovno prvenstvo v košarki se bliža koncu, jugoslovanska reprezentanca igra proti ekipi ZDA. Za medaljo gre. Tekmo spremljajo tudi obsojenci na Dobu, ko ob 22. uri, tako kot veleva hišni red, televizija ugasne. Kar seveda povzroči revolt. »Posredni razlogi so bili globlji, predvsem v odnosih med osebjem in zaporniki v smislu fizičnega in psihičnega izživljanja,« je med drugim zapisano v zborniku, v katerem je popisana 60-letna zgodovina največjega zapora za moške v državi, vse od ustanovitve kazensko-popravnega doma na Dobu in začetka gradnje leta 1957 na mestu nekdanjega srednjeveškega dvorca.
Upor se je razrešil šele tretji dan
»Naenkrat je bila televizija razbita. In tako se je začelo. Zaradi upora sem bil tukaj dva dni in tri noči,« se dogodka izpred 45 let spominja tedanji paznik Anton Maver, danes župan občine Mokronog - Trebelno, ki je v zaporu delal trideset let, do upokojitve leta 2000. Začel je kot paznik, končal pomočnik direktorja za področje varnosti. »Upor se je razrešil tretji dan, ko je v zavod vkorakala posebna policijska enota z znanim policistom Čelikom na čelu.«
Kot se spominja Maver, je bilo v preteklosti veliko pobegov, zlasti preko ograje, dokler ni nad zidom »zrasla« bodeča žica, pa tudi primerov, ko so obsojenca kam peljali s spremstvom, pa je pobegnil, ali pa se kakšen ni vrnil s prostega izhoda. Pobegov je danes bistveno manj, zadnjega in enega bolj nenavadnih so na Dobu po besedah avtorja razstave in urednika zbornika ter pedagoga v dobskem zaporu Leona Lobeta obravnavali leta 2008. »Šlo je za obsojenca, ki je sicer prestajal krajšo kazen zaradi tatvine in je dvakrat pobegnil zgolj zato, da bi dokazal, da je to mogoče. Enkrat je pobegnil s pomočjo 'kuhinjskega' avtomobila, drugič preko zidu. Obakrat se je sam predal. V zaporu je sicer veljal za vzornega zapornika.« Kot dodaja Lobe, jim je s tem nehote pokazal, na katere malenkosti morajo biti še bolj pozorni. V naslednjih letih je bilo še nekaj poskusov pobegov, a so jih zatrli že pri načrtovanju.
Del iznajdljivosti obsojencev je mogoče videti tudi na razstavi. Telefon, skrit v originalno zaprtem tetrapaku za mleko ali pa v likalniku, pa pile, skrite v tubah s kremo, razni pripomočki za raztegovanje rešetk, delavska rokavica s prilepljeno gobico za pomivanje, da bi zapornik lažje preplezal bodečo žico. »Nekoč smo odkrili celo telefon, skrit v originalno zaprti konzervi za ribe. Res so zelo iznajdljivi in biti moramo skrajno pozorni, da smo korak pred njimi, sicer so oni pred nami,« je zatrdil Lobe.
Plut je za soobsojenca izdelal nagrobni križ
V eni od vitrin je tudi debelejša vrv. Na prvi pogled nič posebnega, dodatno »težo« dobi ob dejstvu, da si jo je leta 1990 pripravil eden najbolj krutih slovenskih morilcev Silvo Plut za ugrabitev in umor soobsojenca. Na podstrešju mizarske delavnice, kjer je delal, si je pripravljal prostor, kamor je nameraval skriti soobsojenca. »Kot je videti iz predmetov, je bila stvar precej osebna,« pravi Lobe. Plut je namreč soobsojencu izdelal tudi leseni križ. Njegovo namero so pazniki še pravočasno odkrili in mu jo preprečili. Plut, kasneje večkratni morilec, je tedaj prestajal zaporno kazen zaradi umora sošolke, a je bil po 13 letih predčasno izpuščen zaradi vzornega vedenja.
Na Dobu vsaj 20 pravosodnih policistov premalo
Lobeta so se pri pripravi zbornika in razstave najbolj dotaknila pričanja nekdanjih zaposlenih, predvsem njihova medsebojna povezanost, pa tudi vezi z obsojenci, saj so imeli v zavodu celo gledališko skupino, kinopredstave in druge dogodke, ki so obsojencem dajali več možnosti za integracijo, da so se po prestani kazni lažje navadili na prostost. Največjo razliko med nekoč in danes vidi predvsem v infrastrukturi, medtem ko je v zadnjih letih velika rak rana zaporov kadrovsko pomanjkanje.
Na Dobu, kjer zaporniki prestajajo kazen na zaprtem, polodprtem in odprtem oddelku, so trenutno 603 zaporniki, med njimi jih je okoli petnajst obsojenih na najvišjo, 30-letno zaporno kazen. »Varuje« jih 146 pravosodnih policistov med skupno 210 zaposlenimi. »Zapor je trenutno 114-odstotno zaseden,« pravi direktorica zaporov na Dobu Lidija Pezdir Ristič. »Potrebovali bi vsaj še 20 dodatnih pravosodnih policistov, da bi lahko opravljali že samo osnovne naloge, vsa spremstva izven zavoda in podobno. Seveda pa pomanjkanje kadra čutimo tudi pri pedagogih, sociologih in drugih strokovnih delavcih, ki se dnevno ukvarjajo z obsojenci.«
V slovenskih zaporih trenutno prestaja kazen 1479 obsojencev, vključno s priporniki. Vseh zaposlenih v upravi je 900, od tega 558 pravosodnih policistov.
