Ko je pred petimi leti Jean-Claude Juncker prevzel vodenje evropske komisije, je bila Evropa precej drugačna. Gospodarstvo je šele začelo počasi okrevati; po letih zategovanja pasu po vsej Evropi je zaupanje prebivalstva v integracijo precej upadlo. Juncker je torej vodenje komisije prevzel v prelomnem času: z ukrepi komisije je ob državnih moral stabilizirati gospodarstvo, zagnati nov investicijski cikel, okrepiti zaupanje prebivalcev v Unijo in povečati družbeno in politično kohezivnost med državami članicami. Predsedniku komisije, ki je bil v primerjavi s prejšnjim predsednikom komisije Josejem Manuelom Barrosom znan tudi po svojih šalah, malce ekscentričnih objemih, poljubih in ščipanju zadnjic državnikov, je v minulih petih letih to šlo kar dobro od rok.
Juncker in politična legitimnost
Juncker je tehnično-upravno telo evropskih institucij – evropsko komisijo z več kot 32.000 zaposlenimi – vodil precej bolj politično. Tega mu ni narekoval zgolj trenutek politično-družbene prelomnice za Evropo, temveč tudi način izvolitve. Prvič je namreč kandidat za predsednika komisije lahko trdil, da ima večjo politično legitimnost, saj je bil prvič uporabljen sistem spitzenkandidatov.
»Ko je Juncker napovedal bolj politično komisijo, ni bilo povsem jasno, kaj s tem misli. Rekel je le, da bodo bolj proaktivni in da se bodo ukvarjali z velikimi problemi. Političnost sicer pomeni še marsikaj drugega. Vključuje tudi vladanje na osnovi vrednot, ki prevladujejo v strankarski politiki, kot nasprotje tehničnemu ali tehnokratskemu vladanju. Zato je težko oceniti, ali je bila komisija bolj ali manj politična,« razlaga dr. Sabina Lange, predavateljica z evropskega inštituta za javno upravo (EIPA).
Šest let gospodarske rasti
Največje uspehe je Junckerjeva komisija dosegala na gospodarskem področju. Ob koncu mandata zaradi globalnih strahov pred novo recesijo, povzročenih predvsem z ameriško-kitajsko trgovinsko vojno, gospodarska rast v Evropi sicer spet popušča. Toda dejstvo je, da je za Unijo šest let gospodarske rasti in rasti zaposlenosti. To prioritetno nalogo je Junckerjeva komisija opravila z odliko, res pa je, da so ji na roke šli tudi ukrepi Evropske centralne banke, ki je potrošnjo in posledično gospodarsko rast spodbudila z ohlapno monetarno politiko. Tej niso sledile spremembe v fiskalni politiki.
Junckerjevemu investicijskemu skladu za strateške naložbe je z jamstvi za ugodne kredite uspelo mobilizirati skoraj 400 milijard investicij in z njimi okrepiti evropsko gospodarstvo. Z okrevanjem gospodarstva se je povečalo tudi število zaposlenih, in sicer kar za 12 milijonov (240 milijonov državljanov EU je trenutno zaposlenih, kar je več kot kadar koli prej). Brezposelnost v EU se je z 10,6 odstotka konec leta 2014 skrčila na 6,4 odstotka konec leta 2018. K oživitvi gospodarstva je komisija pripomogla tudi z ohlapnejšim dojemanjem Pakta za stabilnost, kar pa je bilo v naraščajoči napetosti med državami članicami zaradi migracijskih problemov razumljeno kot eden izmed pokazateljev dvoličnosti Evrope. Dejansko je bil ohlapnejši pogled uporabljen zgolj pri ocenjevanju uravnoteženosti italijanskega proračuna.
Čeprav se v komisiji postavljajo z rešitvijo grškega članstva v evroskupini, si ta uspeh Junckerjeva komisija le težko pripiše. Predvsem zaradi trdega vztrajanja posojilodajalcev glede grškega varčevalnega programa in popustljivosti Sirizine vlade je Grčija pogojno zaključila tretji program finančne pomoči. Je pa res, da je komisija v tem času Grčiji pomagala s finančno pomočjo za programe zaposlovanja in spodbujanja investicij.
Kohezivnost med državami velik izziv
»Politična klima in mednarodno okolje sta se med Junckerjevim mandatom močno spremenila. Prišlo je do več kriz. Za delovanje EU so bile pomembne tudi ameriške predsedniške volitve, in kako se je razvijal odnos med velesilama ZDA in Kitajsko. Poleg tega je val migracij v letih 2015 in 2016 spremenil komisijo v kriznega upravitelja, teroristični napadi so zahtevali nov pristop k zunanji in notranji varnosti. Na ekonomsko-monetarnem področju je komisija nadaljevala delo na podlagi sprejete zakonodaje v obdobju reševanja krize in prejšnjih poročil, v tesnem sodelovanju z državami članicami,« ocenjuje Langejeva. Komisiji je uspelo nekoliko okrepiti mehanizme za spopadanje s finančnimi krizami, vendar je ključni projekt bančne unije zaradi nasprotujočih si pogledov držav članic ostal nedokončan.
V preteklih petih letih je bil eden največjih izzivov Junckerjeve komisije doseči večjo kohezivnost. Po sklenjenem dogovoru o zajezitvi migracij med Turčijo in Evropsko unijo je komisija večjo enotnost poskušala najti z iskanjem skupne migracijske in azilne politike EU. Dokončni preboj ji ni uspel, saj so razlike v dojemanju solidarnosti med državami članicami, ki je zapisana tudi v lizbonski pogodbi, prevelike. Vsaj na papirju je večjo kohezivnost na področju enotnega trga dosegla s paketom za napotene delavce, ki naj bi dobili enako plačilo za enako opravljeno delo. A tudi tu so se politične ocene razlikovale. Za zahod nova zakonodaja pomeni konec izkrivljanja konkurence, medtem ko za vzhod pogosto pomeni še en dokaz, da stare članice drugi del integracije obravnavajo z dvojnimi vatli.
Navadni državljani pa si bodo Junckerjevo komisijo morda najbolj zapomnili po tem, da je odpravila stroške gostovanj z mobilnimi telefoni v EU in z uredbo GDPR zaščitila zasebnost evropskih državljanov na digitalnem področju ter tako postavila nov svetovni standard. Junckerjeva komisija je bila tudi bolj kot katera koli prej osredotočena na podnebni dosje.
