»Nasledil si afriški dragulj. Ne zapravi njegovega sijaja,« je Robertu Mugabeju ob razglasitvi zimbabvejske neodvisnosti marca 1980 položil na srce karizmatični tanzanijski predsednik Julius Nyerere. S sedmimi diplomami, tremi doseženimi izza rešetk, za katerimi se je znašel kot politični zapornik vladajočih belih kolonialistov v tedanji Rodeziji, je po sedemletni gverilski vojni tedaj 56-letni Mugabe prevzel položaj predsednika vlade z vzdevkom »mislečega gverilca«.
Pol desetletja kasneje so mu nekateri pripisali še osmo diplomo, in sicer diplomo iz nasilja, potem ko je v Severni Koreji izurjeno peto brigado, nastalo po osamosvojitvi iz oboroženega krila njegove protikolonialne afriške unije (ZANU), poslal nad privržence gverilskega sopotnika in nato političnega tekmeca na čelu ljudske unije ZAPU Joshue Nkoma iz ljudstva Ndebele.
Državljanska vojna je po ocenah humanitarnih organizacij terjala okoli 20.000 življenj civilistov, mednarodno pa je bila bolj ali manj spregledana. Mugabe jo je končal leta 1987 z združitvijo ZANU in ZAPU v domoljubno fronto ZANU-PF, enopartijskim sistemom, predsedniškim položajem z vso izvršno oblastjo in Nkomom kot marionetnim podpredsednikom do njegove smrti leta 1999.
Zavržen po lastni krivdi
Afriški dragulj je takrat že močno potemnel, nadaljnja vladavina pa je Mugabeja iz glasnika rasne sprave spremenila ne le v z oblastno močjo obsedenega avtokrata, ampak tudi eno najbolj kontroverznih afriških osebnosti.
K temu je nekaj prispevala tudi bivša kolonialna vladarica Zimbabveja Velika Britanija, ki je s posebno zakonodajo razlastninila domorodno prebivalstvo, Mugabejevo agrarno reformo, ki je resda nepremišljeno popravljala krivico, pa na prelomu v sedanje stoletje izkoristila kot izgovor, da je s sankcijami proti režimu Zimbabve pahnila v gospodarski kaos, prebivalce pa v nevzdržno revščino.
Volilne prevare, ustrahovanje in izginotja političnih nasprotnikov pa tudi podpora nekaterih afriških voditeljev so Mugabeja še poldrugo desetletje ohranjali na oblasti, vse do udara, ki ga je izvedla sicer njemu zvesta vojska. V prepričanju, da je šlo za »protiustavno in ponižujočo« izdajo s strani stranke, ki jo je vodil od leta 1975, namreč ni sprejel odstavitve z njenega čela, zato se je dva dni kasneje, bilo je novembra 2017, znašel v hišnem priporu, a z diplomatskim statusom, ki je jamčil nedotakljivost pred kazenskim pregonom in njegovega premoženja.
Bolehen se je zanašal na pomoč zdravnikov v Singapurju že za časa vladanja Zimbabveju, nazadnje pa so ga tam sprejeli aprila letos, kjer je v zasebni bolnišnici Gleneagles danes umrl, vzroka smrti pa niso takoj sporočili. V mednarodnih odzivih je bil zlasti v Afriki označen za velikana protikolonialističnega boja in Panafričana, podobno prijazna sta bila do njega Moskva in Peking, iz kabineta britanskega premierja Borisa Johnsona pa so ob izrazih sočutja s tistimi, ki za njim žalujejo, dodali, da je bil mnogim v Zimbabveju ovira v prizadevanjih za boljše življenje.
