Vsekakor nič v tej razpravi ni privedlo do resnega zbližanja stališč, še manj pa upravičilo sklepne izjave predsednika države, da pravzaprav ni pomembno, ali imamo javno ali zasebno šolo, ampak da bi moralo biti pomembno samo to, da je šola dostopna in kakovostna. Zgodovinsko dejstvo je, da so javne osnovne šole sploh nastale zato, da bi vsem otrokom, ne samo otrokom premožnih staršev, omogočile kakovostno, strokovno zasnovano osnovno izobrazbo in demokratično opredeljeno socializacijo. Sčasoma so države z močno demokratično tradicijo in zaradi nenehnih razrednih bojev za kvalitetno izobrazbo za vse ustvarile javne šolske sisteme, katerih šole marsikje presegajo kvaliteto povprečnih zasebnih, plačljivih šol.
V vsaki resni državi dnevno potekajo politične razprave o tem, kako ukrojiti javni šolski sistem, da bo čim bolje izpolnjeval svoj osnovni namen. Ves čas poteka tudi razprava o tem, koliko proračunskega denarja za to nameniti in od kod ga vzeti – koliko naj prispeva država in koliko starši ali – če gre za visoko šolstvo – študirajoči sami. Pri vrtcih, osnovnih in srednjih šolah je bil evropski trend po drugi svetovni vojni do osemdesetih let 20. stoletja povečevanje obveznosti javnih proračunov, da vsem otrokom zagotovijo kvalitetno izobrazbo iz davkoplačevalskega denarja; to je v veliki meri veljalo tudi za fakultete. Ta trend se je ob vdoru reaganomike in thatcherizma obrnil, tako da danes, v nasprotju s stanjem izpred štiridesetih let, v Veliki Britaniji na primer povprečen študent/-ka zaradi dragih šolnin in preostalih s triletnim študijem povezanih stroškov diplomira z osebnim dolgom z visokimi obrestmi v poprečni višini več kot 50.000 funtov. Zaradi vedno bolj neusmiljene profitne logike, ki jo neoliberalni globalizirani kapitalizem vsiljuje večini ljudi, pri ključnih pomembnih storitvah, na primer v stanovanjski politiki, socialni in zdravstveni oskrbi ter otroškem varstvu, plačevanje storitev iz žepa staršev ali študirajočih narašča, tudi v javnem šolstvu, v tujini in tudi pri nas. Enake možnosti za vse otroke, da razvijejo svoje potenciale ne glede na gmotno stanje in izobrazbeno raven svojih staršev, pa postajajo vse bolj odvisne od »podjetnosti« javnih šol, dobrodelnosti in »zbiranja zamaškov«.
Parlamentarna večina je leta 1996 sprejela vladni predlog, da se zaradi omogočanja pluralizma, večje izbire staršev in njihove pravice, da vplivajo na vzgojo svojih otrok v skladu s svojimi osebnimi verskimi ali kakimi drugimi prepričanji, dovoli ustanavljanje zasebnih osnovnih in drugih šol, ki imajo, ob ohlapno predpisanih omejitvah in z zahtevo, da otroci tudi v zasebnih šolah dosežejo v javnem šolstvu zahtevane standarde znanja in veščin, pravico do izdajanja javno veljavnih spričeval. V primerjavi z drugimi državami je bilo sprejeto tudi velikodušno financiranje izvajanja javnih programov v zasebnih šolah v višini 85 odstotkov denarja, ki ga za iste programe dobijo javne šole. Rešitev je bila izpogajana v drugi Drnovškovi vladi, ki sta jo takrat sestavljali samo še dve stranki, liberalni demokrati in slovenski krščanski demokrati, s cerkvenimi krogi, za zaprtimi vrati, in potem izglasovana v parlamentu. Kaj so si o tem mislili davkoplačevalke in davkoplačevalci, jih ni vprašal nihče.
Bistvo te odločitve je, da je bila in da ostaja politična, ker ima vsakokratna parlamentarna večina pač legitimno pravico, da po svoji najboljši presoji odredi razmerja med javnim in zasebnim šolstvom, vključno z načinom financiranja enega in drugega. Tako ureditev je leta 1981 kot ustavno potrdilo tudi ustavno sodišče, ki pa si je nenadoma, s tesno večino petih glasov »za« in štirimi »proti«, premislilo in od leta 2011 zahteva 100-odstotno financiranje javnega dela programov zasebnih šol.
Kaj se je spremenilo od prve do druge odločitve ustavnega sodišča? S pravnega vidika prav nič. Spremenili sta se samo sestava in prevladujoča ideološka usmeritev ustavnega sodišča. Ni torej prepričljivo zahtevati, da je brezpogojno treba izpolniti odločbo ustavnega sodišča, ki si je očitno premislilo iz ideoloških razlogov.
Kaj pa se je spremenilo s političnega stališča? Sedanja vlada je s figo SMC v žepu podprla ministrovo rešitev, ki bi zasebnim šolam zmanjšala dosedanji prispevek iz proračuna, parlament pa je razdeljen: poslanci ene vladne in večine opozicijskih strank so očitno pripravljeni narediti korak naprej v smeri večje finančne podpore zasebnim šolam, drugi pol parlamenta pa se nagiba k rešitvi, da je treba krepiti javno šolstvo in v njem zmanjševati prispevke staršev za vrtce ter za obvezno osnovno šolo in ohranjati vse ravni šolanja brez šolnin dostopne vsem, ki želijo in so sposobni študirati.
Zanimivo je, da so se vsi udeleženci v razpravi pri predsedniku države strinjali, da je naša javna, zlasti osnovna šola, kakovostna, in celo, da je neideološka. Slednje je daleč od resnice, saj njena ideologija še kako temelji na evropskih humanističnih postulatih enakosti, človekovih pravic, solidarnosti, nediskriminacije, spoštovanja in vključevanja različnosti. Iz teh ugotovitev bi po mojem mnenju moralo slediti, da pravzaprav ni razloga, da bi ob taki javni osnovni šoli iz davkoplačevalskega denarja financirali tudi drugačne šole, ki so drugačne po ideološkem (verskem) ali po pedagoškem pristopu, vsekakor pa obvezane, če imajo pravico izdajati veljavna spričevala, da otrokom omogočijo, da v njih ponotranjijo zgoraj navedene vrednote in pridejo v njih do enako visokih standardov znanja in veščin.
Pluralizem in izbira da, a prioriteto mora imeti možnost resnične enakosti otrok pri pridobivanju izobrazbe in socializaciji v skladu s splošno sprejetimi družbenimi vrednotami ter strokovno opredeljenimi standardi znanja, pred verskimi in drugimi izbirami staršev, saj te izbire ljudje v Sloveniji prav lahko zadovoljijo tudi izven šol ali v zasebnem šolstvu, kjer pa bi bilo za to izbiro pač treba plačati.
Kaj pa mislijo davkoplačevalke in davkoplačevalci? Pa ne o odstotku financiranja zasebnih šol iz javnega denarja, ampak o tem, ali sploh, in če da, zakaj in pod kakšnimi pogoji financirati zasebno šolstvo iz javnih proračunov. Tega ne ve nihče in zdi se, da tudi nikogar zares ne zanima. Gre pa za očitno politično vprašanje, glede katerega bi bilo koristno izmeriti dejansko večinsko voljo ljudi. S tem bi z dnevnega reda vlade in parlamenta končno umaknili temo, ki javnost razburja že več let. Predlagam, da se o tej temi med ljudmi izpelje resna javna razprava, nato pa referendum, na katerem bi ljudje, zares dobro informirani, lahko prvič, odkar se izvaja po mojem slab kompromis iz leta 1996, povedali svoje mnenje.
Sedanja rešitev namreč na široko odpira vrata postopnemu uničenju javnega, v demokratičnem družbenem dialogu vzpostavljenega, vsem dostopnega kvalitetnega šolstva, saj zasebnim šolam omogoča, zaradi kombinacije virov financiranja iz javnih in zasebnih sredstev, ki so jim na voljo, da ideološko indoktrinacijo te ali one vrste prodajajo ljudem v paketu z višjo kakovostjo izobraževalnega dela. S tem jim je omogočena nelojalna konkurenca, in to na račun zmanjševanja sredstev, ki bi jih sicer javne šole dobile za svoje še boljše delo. Ljudi je treba preprosto vprašati, ali so spričo teh zamolčanih in zamegljenih dejstev za to, ali pa nasprotujejo temu, da bi davkoplačevalski denar trošili tudi za take in drugačne zasebne šole.
SONJA LOKAR, Ljubljana
