»Kaj naj rečem, upamo si. Društvo Rast je neprofitna organizacija, vsi delujemo prostovoljno ... A čeprav nimamo velikih denarnih sredstev, se vsakič, ko kateri od naših članov omeni kakšno idejo … Navdušimo! Marsikdo bi rekel 'Tega se ne da.' Za nas je 'Tega se ne da' prepovedano. Takoj začnemo tuhtati, kako bi se dalo.«
Hja: nevladniki. »Ne znam točno povedati, od kod pri meni želja, že kar nuja po nevladniškem delovanju. Bolj ko razmišljam, bolj vidim vzporednice s svojim očetom, ki je bil v svojih časih predsednik mladine, sami so pisali, tiskali svoj časopis, bil je gasilec … Tudi jaz sem bila od prvega razreda osnovne šole prostovoljna gasilka, pa zmeraj sem kaj organizirala, vodila; v srednji šoli sem delovala v študentskem krogu, nato v mladinskem centru. To je bil zagotovo očetov vpliv, ne v smislu, da bi name načrtno vplival, a v naši družini je bilo pač samoumevno, da se udejstvuješ v svojem lokalnem okolju in ga skušaš po svojih močeh izboljšati,« razlaga Mateja Jecl.
Funšterc? Krumpantoč!
Mateja pravi, da je tip človeka, ki, če opazi, da v lokalnem okolju kaj manjka ali da bi se dalo narediti boljše, ne čaka, da bodo stvar napravili drugi, ampak se začne povezovati in ukrepati. »Nekje pred tridesetim letom se je pojavil problem. Nisi več študent, upokojenec pa, no, tudi še ne, pa iščeš organizacijo, v kateri bi se lahko udejstvoval … Tako se nas je našlo par mladih in smo rekli, dajmo ustanovit svoje društvo.« Rodilo se je Društvo Rast, ki verjame v moč dobrih idej in želi biti v svojem lokalnem okolju nosilec sprememb na bolje. »Naše osnovno vodilo je povezovanje. Sam ne moreš nič, skupaj z drugimi pa lahko marsikaj. Ponosna sem, da nam je uspelo povezati lokalno skupnost in številne akterje v našem okolju – sodelujemo z organizacijami iz vsega Zasavja, povezujemo znotraj občine in znotraj regije.«
Društvo počne vse živo. Z dobrodelnimi dražbami pomaga socialno ogroženim, z javnimi tribunami opozarja na stvari v lokalnem okolju, ki bi jih bilo treba urediti, že od samega začetka pa prireja tudi Funšterc. Funšterc? »Dve jajčki. En mal posoliš. Ne pozabi vode. Pa moko, da se zgosti.« Zveni kot palačinka, v resnici pa je stara, nezahtevna zasavska knapovska jed s šarmantnim imenom, ki je pred devetimi leti postalo tudi ime enodnevnega festivala v Hrastniku, na katerem različne ekipe tekmujejo v pripravi dveh zasavskih jedi: funšterca in krumpantoča.
Krumpa-česa? »Krumpantoča! Gre za enostavno tradicionalno jed naših steklarjev! Zasavje je pač dvoje – knapovstvo in steklarstvo! Ekipe kuhajo oziroma pečejo funšterc in krumpantoč po starih receptih, vsaka pa mora jedi dodati še eno sodobno, skrivno sestavino. Obiskovalci pripravljene jedi pokušajo in izbirajo zmagovalca. Lani je bil v naši žiriji tudi dr. Janez Bogataj, ki je poudaril, da je to prireditev treba podpreti, ker na inovativen način povezuje kulinariko in zgodovino naših krajev.«
Pred leti se je festivalu pridružila tudi Steklarna Hrastnik in skupaj z Društvom Rast so nadgradili Funšterc, na katerem se je najprej samo kuhalo, še v festival stekla. »Gospodarstvo in nevladni sektor - na prvi pogled dve nasprotujoči si filozofiji. A mi odlično delamo skupaj, ker si oboji želimo izboljšanja lokalnega okolja. Zraven je tudi občina, tako da povezujemo vse tri stebre, gospodarstvo, javni in nevladni sektor. Naš način dela je letos od Gospodarske zbornice Slovenija - Zasavje prejel nagrado srebrna inovacija. Prav to povezovanje, za katerega se ves čas trudimo, je bilo prepoznano kot inovacija.«
V Zmajevi luknji
A Funšterc še zdaleč ni edina pogruntavščina Društva Rast, ki je bila prepoznana kot nekaj, kar bi bilo vredno posnemati. »Ja, res. Tu je še naša Zmajeva luknja! Od blizu in daleč jo hodijo gledat kot primer dobre prakse!«
Zmajeva luknja je čisto posebna bukvarna na Dolu pri Hrastniku, topel, srčen prostor z velikimi okni in polnimi knjižnimi policami, kjer se vsak dan srečujejo ljudje vseh starosti in z vseh vetrov, prav vsak je dobrodošel. Malo posedijo, pokramljajo, izmenjajo kakšno knjigo … »Prihajajo predvsem starejše obiskovalke. Nekako tako - moški nemara še gredo v gostilne, ženske pa bolj ne. Dolga leta smo poslušali, da ljudje na Dolu pogrešajo prostor za druženje, za izmenjavo znanj, za vse generacije. Našli smo prazen in zapuščen prostor, za katerega so vsi rekli, da ga je nemogoče urediti … Mi smo pa v njem že videli prihodnost! Čisto prostovoljno in z lastnimi rokami smo prostor preuredili, lokalni podjetniki so nam pomagali z materialom, z delom, ljudje so podarili knjige ... Prostor je neverjetno zaživel, imamo npr. bralni klub, v katerem se ljudje redno srečujejo in debatirajo o knjigah, prirejamo tečaje, pogovorne večere …«
Mateja Jecl je ponosna, ker je lokalna skupnost bukvarno res vzela za svojo. »Recimo. Imeli smo res slabe luči, pa so se ljudje kar sami od sebe našli … Lokalno podjetje je podarilo luči, en gospod je kar sam od sebe kupil žarnice, prišel je električar, ki je naredil novo napeljavo. Tako so obiskovalci sami uredili, kar je manjkalo. Ob tem čutiš hvaležnost. Vidiš, da nekaj delaš prav.«
