Zadnjo avgustovsko soboto v občini Žirovnica domače čebelarsko društvo, ki se imenuje po pionirju slovenskega in svetovnega čebelarstva Antonu Janši, praznuje stoletnico obstoja. »To, da naše društvo nosi Janševo ime, pomeni tudi odgovornost. Naša naloga je, da ozaveščamo o pomenu čebel in opozarjamo na razmere, ki zagotavljajo obstoj čebel, in na naravo,« pravi predsednik društva Matjaž Pogačnik.
Med še zdaleč ni edini uporaben čebelji izdelek
Štiridesetčlansko društvo, v katerem so tudi ženske in mlajši čebelarji, sicer ni najstarejše v Sloveniji, so se pa že pred njegovo ustanovitvijo čebelarji na tem območju združevali in sodelovali. »Prvi zapisi o združevanju sadjarjev in čebelarjev na Rodinah, ki so del občine Žirovnica, segajo v leto 1781. Prva organizirana tovrstna združba na Kranjskem je bila prav Rodinska čebelarska bratovščina,« opozarja Pogačnik. Leta 1919 pa je na tem območju nastala podružnica radovljiškega čebelarskega združenja.
Praznovanje okrogle obletnice bo v dopoldanskem delu družabno in kulinarično obarvano, popoldne pa se bodo čebelarji in ljubitelji čebel pred slovesnostjo in podelitvijo priznanj posvetili še strokovnim temam, med drugim širjenju znanja o čebeljih izdelkih. »Čebelarje vedno povezujemo samo z medom. To je prehranski izdelek, v čebelarstvu pa poznamo še vrsto drugih izdelkov, kot so propolis, matični mleček, cvetni prah. Ti so manj znani,« opozarja Pogačnik, ki je sam tudi apiterapevt.
Bolj v tujini kot pri nas je priljubljen čebelji strup, ki se ga pridobiva med 15. majem in 15. avgustom, ko med cvetovi letajo kratkožive čebele. Kot opisuje predsednik društva, ga je znani apiterapevt in zdravnik Filip Terč uporabljal pri zdravljenju denimo revmatskih obolenj, zdaj pa je priljubljen predvsem v kozmetiki.
Čebelja družina se hitro odzove na spremembe v okolju
Poznavanje drugih čebeljih izdelkov je po mnenju Pogačnika pomembno tudi za primere, ko je letina medu slaba, kot na primer letos. »Letošnji med predvsem na Gorenjskem pa tudi ponekod drugod je trd in ga je težko točiti,« opozarja na pojav, ki so ga čebelarji sicer že zaznali pred približno pol stoletja, a ne v takem obsegu. »Treba se je vprašati, kaj je narobe in ali gre res samo za enega od naravnih ciklov,« opozarja.
Razglasitev svetovnega dneva čebel, ki so ga lani prvič praznovali prav v rojstnih krajih Antona Janše, je pomenila pomemben korak k ozaveščanju o pomenu čebel, meni Pogačnik. »Vsaka taka stvar ima pozitivne učinke. Krepi zavest, da so čebele pomembne, da je pomembna narava.« Čebela je prisotna pri 70 odstotkih opraševanja rastlin, kar s prehranskega vidika ni zanemarljivo, se strinja. Opozarja pa še na druge pomembne vidike obstoja čebel. »Čebelja družina predstavlja nekakšen naravni inštrument, ki pokaže, v kakšnem stanju je okolje. Čebele se od čebelnjaka oddaljujejo največ do tri kilometre. To pomeni, da imajo pod nadzorom kakšnih 28 kvadratnih kilometrov okolice. Ko je v njej kaj narobe, začnejo odmirati. Takrat se moramo vprašati, ali gre res samo za bolezen ali zajedavce ali pa je v okolju, kjer domujejo, nekaj narobe,« še poudarja.
