Jure Miloš igra prav vse hercegovske tradicionalne inštrumente, najraje pa na gusle; veliko jih bo imel s sabo tudi na nocojšnjem koncertu v okviru 37. Festivala Radovljica 2019. Na festivalu je s podobnim programom nastopil že leta 2014, takrat s francoskim ansamblom za srednjeveško glasbo Dialogos.
O tradiciji in mladih
Čeprav ima komaj 26 let, je v svojem okolju že pustil pomemben pečat, tako v znanstvenoraziskovalnem smislu kot v smislu priljubljenosti v BiH.
»Mladi imajo danes drugačen pristop do tradicije kot nekoč, vredno je le to, kar je javno prepoznano, ne glede na to, kaj poreče etnološka oziroma glasbena stroka. Če ni modernih primesi, jih že skorajda težko navdušiš za tradicionalne inštrumente; kar nekako se jih sramujejo,« pravi Miloš. Hkrati je prepričan, da jo bodo tisti, ki to glasbo negujejo, vzljubili, saj so z njo zrasli.
Z mladimi sodeluje tudi na študijski ravni – vodi več vokalnih skupin in šolo tradicionalnega muziciranja zveze UHAKUD na Univerzi v Mostarju. Magistriral je iz zgodovine in filozofije, danes je predsednik Društva za varstvo kulturne dediščine in identitete Davorija iz Grud, organizira kulturne dogodke in je književni urednik.
O guslah in guslarjih
Najpogosteje igra na gusle. Ta inštrument, ki je na Hrvaškem navzoč že 13 stoletij, je običajno izdelan iz javorjevega lesa, strun iz konjske žime pa se med igranjem praktično samo narahlo dotika. »Morate imeti vrhunske gusle in vokalne sposobnosti, oboje pa v sinhronizaciji, le tako je lahko izvedba vrhunska. Vse pod tem nivojem me ne zadovolji.«
Guslarji po tradiciji izvajajo lastna besedila in se ukvarjajo tudi z aktualnimi temami. »Toda izvorno se ukvarjam s tradicionalno glasbo, zato nisem zagovornik sodobnih pristopov, ki niso znanstveno sprejemljivi. Nočem načinov, ki bi izkrivljali izvirnost in tisto, kar se je podedovalo.«
Podedovala se je praksa pripovedovanja o dogodivščinah, mukah in trpljenju naroda. Gusle so bile glasnik ljudstvu, kot sta danes tisk in internet. Ljudje so se zbirali okoli ognjišč v kateri od hiš, guslar je zavzel osrednji prostor in prepeval dolge epske pesmi junakov, kot tudi pesmi o lokalnih posebnežih. Zbrani so ga več ur pozorno in v tišini poslušali. Tako je to šlo iz generacije v generacijo, vse do danes, ko se te navade še vedno ohranjajo, zagotavlja Miloš, a v manjšem obsegu.
Po glasbila na teren
»Inštrumente sem nakupil pri najcenejših in najboljših izdelovalcih glasbil v več različnih državah, za svoje potrebe sem upošteval tudi njihovo zvočnost. Večkrat grem na teren v različne regije, kjer snemam izvirne izvajalce.«
V njegovi zbirki je tudi veliko pihalnih inštrumentov, recimo diple, svirala, na katera so včasih igrali pastirji, da so pospremili plesalce. In še danes ljudje zaplešejo na njegovih koncertih. Posebno tisti, ki so zapustili domači kraj, »so pa tudi takšni, ki se prvič srečajo s to glasbo in jih takoj prevzame, tudi tako, da zaplešejo«.
