Kdor pozna osnove športne stroke/vede in osnove logike, bo pritrdil, da je dvobesedni naziv profesor športa terminološki spaček. Pojem šport v neoporečnem strokovnem jeziku razumemo kot rodni pojem, ki označuje svetovni kulturni pojav, ki ga glede na namen delimo na delna področja športna vzgoja, športna rekreacija, selekcijski (vrhunski) tekmovalni šport, terapevtski in rehabilitacijski šport (kineziterapija) ter invalidski šport. Biti profesor športa bi potemtakem pomenilo biti profesor vseh in vsakega od navedenih delnih področij. Biti profesor športa torej pomeni biti profesor edukacijskega področja športa, profesor selekcijskega (vrhunskega) tekmovalnega športa in hkrati profesor rekreativnega in še terapevtskega športa. Žal je to nemogoče. Vsako od navedenih delnih področij se namreč bistveno razlikuje, zato ima vsako od njih svojo filozofijo in svoje metode dela ter svoj študij, ki se od področja do področja razlikuje. Posebne študijske smeri oborožijo študente s posebnimi znanji, ki so potrebna za posamezen izsek športa. In ni ga strokovnjaka, učitelja ali profesorja, ki bi bil ustrezno usposobljen za vsako od teh področij. Očitno nekateri diplomanti, ki se v javnem glasilu podpisujejo z nazivom profesor športa, ne razumejo nesmiselnega (nelogičnega) sporočila svojega podpisa. Očitno na to niso mislili niti laični prekrščevalci imena predmeta. Nesmiseln je tudi dvobesedni izraz učitelj športa, ki se je prav tako začel pojavljati po nepremišljenem vladnem preimenovanju šolskega predmeta. Tudi učitelja (vsega) športa ni. Poznamo učitelje posameznih športnih zvrsti (učitelj plavanja, učitelj tenisa, učitelj smučanja), ki največkrat niti nimajo visokošolske športne in pedagoške izobrazbe. Seveda pa imamo tudi profesorje športne vzgoje, ne pa profesorjev športa.
»Politično« preimenovanje šolskega predmeta, ki ne vzdrži strokovne presoje, pa tudi nepremišljeno posega v uveljavljen študijski režim kadrovske šole na področju športoslovja. Ena od študijskih smeri se namreč imenuje pedagoška smer. Na njej se izobražujejo visokošolski strokovnjaki za področje športne vzgoje na šolah (in ne za »šport« kar povprek). Uveljavljen strokovni naziv diplomanta pedagoške študijske smeri je športni pedagog. Pojma športna vzgoja in športni pedagog sta strokovno/znanstveno utemeljena in uveljavljena strokovna izraza (terminus technicus), ki si ju je krog oligarhov dovolil nasilno ukiniti. Ko se začne politika vtikati v stroko in njeno izrazoslovje ter si dovoli samovšečno in samozadostno spreminjati dogovorjene strokovne izraze, je v družbi nekaj zelo narobe. Za poljudno rabo je najbrž res vseeno, kako kdo reče športnemu pedagogu z visokošolsko pedagoško izobrazbo, ki poklicno deluje v vzgojno-izobraževalnem šolskem procesu, s terminološkega zornega kota pa bi v imenu strokovne neoporečnosti in terminološke odličnosti od vladnih organov le pričakovali, da ne lomastijo po uveljavljeni terminologiji kot slon v trgovini porcelana.
In še zanimivost: brskanje po starejših odzivih na laično prekrščevanje športne vzgoje v šport kaže, da je bil eden od krstnih botrov terminološke »šlamastike« tudi takratni minister Pikalo, ki zdaj spet opravlja isto funkcijo. Minister Pikalo, ki je doktor znanosti (in bi zagotovo moral razumeti pomen področne terminologije), se lahko izogne očitkom, če postavi stvari spet na mesto, kot utemeljujeta pristojna stroka in veda.
Silvo Kristan, športni pedagog, Podkoren
