»Včasih so bile grede v ravni vrsti, kot bi jih začrtal z vrvjo, brez plevela in vsi vrtovi so bili obdelani. Seme smo pridelali doma, vsaka hiša je imela svojega. Takšnih redkvic, ki smo jih imeli včasih, danes ni več,« spremembe na krakovski zemlji opiše Vida Korenčan. Pred desetletji tudi niso uporabljali umetnih gnojil, temveč konjski gnoj. V hiši zraven rojstnega kraja slovenskega impresionista Riharda Jakopiča v Krakovski ulici so imeli namreč še sredi prejšnjega stoletja konje.
Prav tako na krakovskih gredicah danes sadijo zelenjavo, ki je nekoč tam ni bilo. »Buč ni bilo. Le veliko solate, koleraba, redkvice, peteršilj in korenje, že fižola je bilo manj,« o zelenjavi preteklosti v bližini Ljubljanice in Gradaščice pripoveduje sogovornica. Vse to so pridelovali staroselci, še doda.
Otroštvo za Jakopičevo hišo
Vida Korenčan je odraščala v hiši za nekdanjim domom družine Jakopič. Ta je danes zapuščena in zaraščena. A ne glede na to, da se je sogovornica ob poroki preselila v Trnovo, še vedno pravi, da je Krakovčanka. Ta identiteta je neizbrisljiva. »Krakovo mi je dalo ljubezen do zemlje in ljubezen do ljudi, ker smo bili odprti in prijatelji. Vsi skupaj nismo nič imeli in smo si pomagali,« se medsebojne povezanosti prebivalcev spominja sogovornica, ki se je rodila leta 1940.
»Otroci smo bili po celi ulici, naša je bila. Nikjer ni bilo nič zaklenjeno, le potrkal si na vrata in povsod si dobil redkvice in korenje. Pred hišami ni bilo nobenih ograj, kot so danes skoraj pred vsakim vhodom,« se Krakovega v 50. letih, ko so se tam na prostem najraje igrali zemljo krast, ristanc in škarjice brusit, spominja Vida Korenčan.
»Nekoč smo delovali kot skupnost in si med seboj pomagali. Skupaj smo preživeli vojno in leta po njej. Danes ni več te povezanosti med ljudmi, tudi domačinov v Krakovem skoraj več ni,« še pravi. Za staroselce šteje rojene med letoma 1935 in 1940. Starejši so umrli, njena generacija pa se je sčasoma preselila drugam. Krakovski in trnovski staroselci pa se že vrsto leto vsako jesen srečajo v stari trnovski gostilni Pod vrbo.
40 let seme iste solate
Krakovo, ki je v zapisih prvič omenjeno leta 1450 in je bilo v preteklosti ribiško predmestje, je nekoč slovelo po ljubljanski ledenki ali ajsarci, ki so jo prodajali na tržnici. Zato se ga je prijelo ime solatendorf ali solatna vas. Emilijan Simončič, ki se je rodil leta 1951, krakovski vrt obdeluje že več kot 40 let in prav toliko časa ima tudi svoje seme za ledenko. In čeprav že dolgo živi v drugem delu Ljubljane, skoraj vsak dan preživi na vrtu v Krakovski ulici.
»Danes ne bi rekel, da smo tako povezani, le redki so tu še staroselci. Se razumemo, vendar ne da bi bili ravno prijatelji,« upad skupnostnega občutka opisuje sogovornik, ki tako kot Vida Korenčan pripoveduje zgodbe o nekdanjih Krakovčanih in Krakovčanih iz časov, ko so se še vsi poznali med sabo. Čeprav so vrtovi še danes tisti, ki v Krakovem povezujejo, in si tako še vedno med sabo izmenjujejo semena ter sadike.
»Nekdaj je bil to precej reven predel Ljubljane. Moški so bili v službah, ženske pa gospodinje in obdelovalke vrtov,« pravi Emilijan Simončič. Danes solate iz Krakovega sicer več ne prodajajo, se pa sogovornik iz otroštva spominja, kako so ob sobotah po Krakovski ulici domačini vozili pridelek s cizami na tržnico. Simončičeva mama in teta sta ob petkih zvečer za na tržnico povezovali tudi do sto šopkov redkvic. Ob tem opravilu ju je rad prišel pozdravit sosed, posebnež, ki je bil znani ljubljanski zdravnik. Vprašal ju je, kako je kaj zdravje, medtem pa na veliko zobal redkvice, ki so bile namenjene za prodajo, prigodo posreduje Simončič. Očeta, ko je po upokojitvi začel prodajati zelenjavo, pa so na poti do tržnice na Bregu redno ustavljali iz gostilne Vitez in solato od njega kupili kar tam.
Do danes se je v tem delu mesta veliko spremenilo, čeprav podobe strnjenih nizkih družinskih hiš ostajajo bolj ali manj enake, z njimi in dolgimi vrtovi pa ta posebni del Ljubljane v svojem osrednjem delu ohranja občutek vasi v mestu. Krakovski nasip vzdolž Ljubljanice pa vse bolj zasedajo urbane vsebine, mednje štejeta tako mala pražarna in prodajalnica craft pivov, pa tudi vintage lokal Nostalgija s pretežno rockabilly in glasbeno-plesno swingersko klientelo ter drugimi ljubitelji 50. in 60. let.
