Živimo v času, prežetem s potrošniško logiko, ko kopičimo vse, kar lahko – stvari, odnose, doživetja –, in v tem nenehnem pehanju zlahka izgubljamo osnovno človeško čustvo – sočutje. Videti je, da umetniki iščejo način, da bi se prav skozi materialnost nekako vendarle dotaknili nas in naših čustev; v gledališču, ki je izrazito snovna umetnost, saj se vedno dogaja skozi fizično prisotnost, lahko to morda uspe nekoliko lažje, saj vedno znova ustvarjamo skupno izkušnjo. Hannah Arendt ugotavlja, da se v odnosu družbe do njenih predmetov, tehnologij in idej pokaže resnično stanje v njej; prav ti odnosi so v osrčju letošnjega festivala. Umetniki tako brskajo po arhivih, praskajo po površini stvari in z odstiranjem različnih plasti odstirajo stanje stvari.
Kako se to kaže v predstavah?Zelo nazoren primer je južnokorejski umetnik Jaha Koo, ki se v svoji predstavi pogovarja s kuhalniki za riž; ta predmet postane subjekt in sogovornik v pripovedi, ki z dokumentarnim pristopom predstavi tako zgodovino nekega ljudstva, kot osebno zgodovino. Skratka, predmeti so lahko bodisi nosilci zgodbe bodisi zahtevajo, da gledalec do njih vzpostavi določen odnos, skozi katerega se zrcalijo širša družbena razmerja – pri tem je predmetnost lahko tudi že dogajanje samo. Umetnica Kate McIntosh, ki se letos znova vrača na festival, je denimo pred leti nastopila s predstavo, v kateri je gledalec dobil nek predmet in z njim tudi orodje, s katerim ga je lahko uničil, na primer kladivo, nož ali sekiro. V drugem prostoru pa je nekdo drug dobil ostanke tega predmeta in pripomočke, s katerimi jih je lahko sestavil v nekaj novega. Letos se vrača z bolj senzorialno predstavo, toda pri vsem tem gre v resnici vedno za rekonstrukcijo našega odnosa do stvari, ljudi in družbe. Podobno se umetnica in aktivistka Maria Lucia Cruz Correia ukvarja z rekonstrukcijo našega odnosa do narave, ko si v predstavi Glas narave: sojenje prizadeva za vzpostavitev ekocida kot zločina.
Bi bilo morda treba na novo premisliti tudi odnos do umetnosti, ki jo prav tako vse bolj zaznamujeta kopičenje dogodkov in osredotočenost na merila, kot sta število ponovitev ali obiskanost?Nedvomno! Umetnostni trg je že nasičen z najrazličnejšimi produkti; tudi producenti in umetniki smo vse bolj usmerjeni v rezultate, hitrejše delo, množenje projektov, ki pa nastajajo za vse manj denarja. Vprašanje je predvsem, ali želi umetnost, zlasti tista bolj angažirana, reproducirati isti sistem, kot ga kritizira; kajti položaj je z ekološkega, socialnega pa tudi političnega vidika vse bolj nevzdržen. Mnogi umetniki se zato že sprašujejo, kako se izviti iz tega kroga. Koreograf Jérôme Bel se je denimo odločil, da ne bo več potoval z letalom in bo šel na gostovanja samo še tja, kamor se lahko pripelje z vlakom. Sodobni umetniški svet temelji na mobilnosti, dolgo smo si prizadevali za več pretočnosti in izmenjav, zdaj pa vse več umetnikov dvomi o smiselnosti tega in o sporočilu, ki ga s tem ponujamo: malo čudno je, če v Ljubljano prileti dvanajst ljudi iz Avstralije, da bi odigrali predstavo o ekologiji. Odgovornost se torej z vsebinske ravni vse bolj širi na produkcijsko, pojavljajo se nove oblike produkcij ali gostovanj – tako na primer včasih potuje zgolj zasnova uprizoritve, ki se z lokalnimi zasedbami postavi na različnih koncih sveta. S temi izzivi se spopadamo v mednarodni mreži Create to Connect – Create to Impact. Treba bo premisliti tudi naša razmerja do občinstev, pričakovanja, ki jih imamo o našem delu mi in tisti, ki nas spremljajo.
Ob 15. obletnici delovanja Stare elektrarne kot kulturnega središča na festivalu ponovno pripravljate tudi okroglo mizo o prostorski problematiki scenskih umetnosti v Ljubljani, ki ste jo sicer pod enakim naslovom organizirali že pred dvajsetimi leti.Ko smo pred več kot dvema desetletjema začeli festival, nismo imeli na voljo lastnih prostorov, temveč smo gostovali po različnih prizoriščih – pogosto takšnih, ki so bila v nekakšnem prehodnem obdobju, kot na primer Ljubljanski grad, ko se je prenavljal, ali Stara elektrarna pred obnovo. Takrat smo sodelovali pri raziskavi o prostorski problematiki in pripravili tudi pregled prostorov, ki bi bili v Ljubljani primerni za zapolnitev primanjkljaja na področju sodobne umetnosti. Večina, kot na primer Kino Šiška, Rog, Tobačna, Stara elektrarna in Metelkova, jih je pozneje doživela delno ali pa celo zelo uspešno revitalizacijo. Toda boj za prostor, ki poteka tako na fizični kot na mentalni ravni, je trajen. Položaj Stare elektrarne je na primer bolj krhek, kot se zdi: če po eni strani zagotavlja stabilne pogoje za delo stotinam umetnikov in samozaposlenih v kulturi, je hkrati odvisna od podaljševanja najemne pogodbe med ministrstvom za kulturo, mestom in Elektrom Ljubljana, torej od dobre volje financerjev in gostiteljev; je skratka v stanju »stalne začasnosti«.
Kakor koli, začutili smo potrebo, da to debato po dvajsetih letih ponovno odpremo; res se je marsikaj spremenilo, prostorov je več, podpore pa so skromne. Nekatera vprašanja še vedno ostajajo nerešena. Pri tem ne mislim le na dolgoročno prihodnost Stare elektrarne, ampak tudi denimo na vzpostavitev centra za sodobni ples, ki bi končno omogočila celostni razvoj tega področja, zelo velike so potrebe po vadbenih prostorih. Opozoriti pa je treba še, da morajo novi prostori dobiti tudi sredstva za program, opremo in drugo, kar spada zraven, sicer ne bodo imeli možnosti, da bi zares dosegli svoj potencial.
