Oče (Bashtata), tretji režijski projekt bolgarskega dvojca, ki ga že poznamo po filmih Slava in Učna ura, izgubo ljubljene osebe obravnava skozi prizmo absurdnega humorja, a hkrati zgodbe o očetu in sinu, ki naj bi izgubila ženo in mater, nikoli ne pripoveduje odmaknjeno, temveč na izrazito oseben način. Oče v primerjavi z Učno uro ali Slavo v prvi plan ne postavlja družbe, še posebno ne vzhodne potranzicijske realnosti, temveč skozi komične, nerodne in domala neverjetne situacije psiholoških in čustvenih zank odnosa med očetom in sinom splete pripoved, ki ravno zaradi svojega humorja deluje veliko bolj univerzalno.
Malo presežnih filmov
Žirija, ki so jo sestavljali še češki scenarist Štěpán Hulík, ki se je podpisal pod HBO-jev Goreči grm, grška igralka Angeliki Papoulia, ki redno nastopa v filmih Jorgosa Lantimosa, palestinska filmarka Annemarie Jacir ter francoski kritik in kurator Charles Tesson, sicer verjetno prav težkega dela ni imela, saj je bilo med devetdnevnim festivalom vse glasneje slišati, da je letošnji glavni tekmovalni program veliko obiskovalcev pustil ravnodušne. Filmov, ki bi posebej izstopali, je bilo poleg zmagovalnega le peščica. Med njimi je film Avgustovska devica (La virgen de agosto) Jonása Truebe, o katerem smo že pisali in ki je v soboto dobil posebno omembo žirije. Dobil pa je tudi nagrado žirije mednarodnega združenja filmskih kritikov FIPRESCI, v kateri je letos sodelovala slovenska filmska kritičarka Ana Šturm.
Na zaključni slovesnosti s tem slovenskih prispevkov še ni bilo konec. Slavil je tudi film Lara nemškega režiserja Jan-Oleja Gersterja, ki je prejel posebno nagrado žirije, scenarij zanj pa je napisal Blaž Kutin. Lara je film o temni strani materinstva: naslovna junakinja svoj 60. rojstni dan praznuje ravno na dan, ko njenemu sinu, pianistu Viktorju, končno uspe razprodati koncert, a takšno naključje je zgolj emblematično za njun odnos, v katerem Lara svojega sina izpostavlja mešanici ravnodušnosti in krutosti. Gerster in Kutin se ne ustavita pri stereotipu hladne, zajedljive matere – njuna poanta je drugje: vsa dejanja iz preteklosti se tako ali drugače manifestirajo v sedanjosti, travma, pa naj bo na videz še tako neopazna, pa iz osebne preraste v transgeneracijsko.
Monotona Polsestra
V tekmovalnem programu so letos sicer prikazali tudi film Polsestra slovenskega režiserja Damjana Kozoleta, v katerem sta nastopili (sicer režiserka) Urša Menart, ki je pri filmu podpisana tudi kot soscenaristka, in igralka Liza Marijina, ki je za svoje delo v gledališču že prejela Borštnikovo nagrado. Uvrstitev Kozoletovega novega filma v tekmovalni program v Karlovih Varih je bila po svoje logična, saj je za svoj film Nočno življenje tam pred tremi leti prejel nagrado za režijo. Polsestra je od Nočnega življenja popolnoma drugačen film: dekleti, ki imata istega očeta, a različni materi, in ki ju ločuje tako družinska zgodovina kot družbeni predsodki, sta prisiljeni shajati v skupnem stanovanju v Ljubljani, edinem, ki si ga družina lahko privošči najeti. Brez dvoma lahko opazimo, da se je Kozoletu sodelovanje z Uršo Menart obrestovalo, saj je v primerjavi z njegovimi prejšnjimi deli (kot na primer še Rezervni deli, Porno film in drugi), Polsestra veliko bolj življenjska.
Na žalost to ni dovolj – in morda pri filmu, kot bi lahko sklepali po prvi polovici, najbolj žalosti to, da je Kozole s tistim, kar stereotipno pojmujemo pod besedno zvezo »slovenski film«, nekako uspelo okužiti tudi mlajšo generacijo, ki sicer temu sindromu veliko manj podlega: pripoved je tako brez življenja in tako monotona v svoji depresivnosti, da namesto sočutja naveliča in razjezi. Tempo se izboljša v drugi polovici, kjer se film končno začne jemati manj resno, in igralkama, ki imata sicer izvrstno kemijo, dovoli, da svoja lika odigrata veliko bolj igrivo in svobodno. Če si bomo Polsestro po čem zapomnili, bosta to verjetno tako nastopa Urše Menart in Lize Marijine – ki v film, tako kot mlajša generacija ustvarjalk in ustvarjalcev nasploh v slovenski film, vnašata prepotrebno svežino.
