Že nekaj časa brskam po podstrešju neke domačije. Hiša ni posebno stara, dobrega pol stoletja. A na policah, odmaknjenih od oči in bivalnih prostorov, odkrivam dragocene knjige, pričevalke preteklosti, nenavadnih časov in v njih posebnih ljudi. Tako sem nazadnje odprl knjižico, iz katere je popadalo nekaj tistih srebrnih ribic, ki so običajne prebivalke varnega zavetja starega papirja. Bile so podobne drobnim odpadlim posušenim cvetovom slabo negovanega herbarija. Poleg tega obdaja zbirko tako pozabljenih knjig vselej posebne vrste vonj, za katerega se mi zdi, da bi ga z zavezanimi očmi prepoznal kjer koli in takoj vedel, kje sem se znašel. Ni neprijeten, a vseeno se ga nerad nalezem, ker se mi zdi, da bi me po kakšnem dnevu ali dveh med takimi knjigami zgolj po vonju uvrstili med starine, po nekem čudežu še premične. A lotil sem se branja in za nekaj ur pozabil na minevanje dneva. Takole je pisalo v uvodu neke tako dišeče drobne knjižice:
»Zdi se mi, da je komaj kdaj mogoča poštena in uspešna politika tam, kjer še obstoji zasebna lastnina. Saj se ti gotovo ne zdi pravično, da dobe najslabši ljudje na...
Dnevnik je 22. julija letos objavil prispevek cenjenega kolumnista Dragana Petrovca, ki je v bistvu komentar prispevka novinarja, da je v zakonodaji...
Takole ciklično na dvajset ali deset let se rojevajo in potem spet potonejo v pozabo ideje o tem, kako bi bilo koristno, če bi določene poklice vzeli...
