Neformalen videz živih mej postaja vse bolj priljubljen tudi pri nas, saj ob hišah in vrtovih že srečamo bolj sproščeno oblikovane. Te niso nujno obrezane tako pravilno kot zasaditve cipres, gabrov in pušpana, temveč so bolj razgibane in združujejo različne rastline. Takšne žive meje lahko še vedno predstavljajo ščit pred hrupom, vetrom, prahom ali neželenimi pogledi. Načela tako imenovanih večkulturnih živih mej teh funkcij ne izničijo, temveč zaščitno funkcijo žive meje nadgradijo.
Od majhnih do velikih
Za pravilno razumevanje večkulturnih živih mej moramo upoštevati, da žive meje niso izključno goste zasaditve, obrezane v oglato obliko. Lahko so sestavljene že iz pravih dreves ali zgolj nizkih grmovnic, razporejene so lahko v ravni črti ali pa pokrivajo večji, tudi nekaj metrov širok pas. Večkulturne žive meje se zgledujejo po naravni mejnici in gozdnem robu, v katerem najdemo preplet podrasti, grmovnic in dreves. Razgibana postavitev takšnih živih mej omogoča praktično neomejeno izbiro rastlin in enostavno širjenje žive meje z zasajevanjem novih rastlin skozi več let.
Izbira rastlin naj bo odvisna od pričakovanj glede končnega videza in višine žive meje, z upoštevanjem da živa meja nastaja več let in ni hiter proces. Na končno velikost žive meje lahko vplivamo tudi z načinom zasajevanja in obrezovanjem, seveda pa predvsem z izbiro rastlin. Nekatere drevesne vrste (na primer gaber in smreka) ob rednem obrezovanju močno zgostijo svoje veje, vseeno pa lahko sčasoma tudi te rastline zrastejo v visoko drevo, kar je lahko moteče. Zaradi specifičnega načina zasajevanja so lahko velike večkulturne žive meje glede zahtevane površine precej zahtevne, vendar jih lahko z izbiro nižjih rastlin (začimbnice, cvetlice in podobno) uporabimo tudi na majhnem prostoru, da z njimi ločimo dva dela vrta ali gredice. V naravnem okolju je vedno prisotna zelo pestra rastlinska slika, zato v njej najdejo hrano ali življenjsko okolje tudi številni koristni organizmi.
Za vse leto cvetov
Klasične žive meje, ki so pri nas prevladujoče, so enostavne za vzdrževanje in zasaditev. Ena rastlinska vrsta se v črti ponavlja ves čas, kar ustvari enoten videz in dejanski vtis zelene ograje oziroma meje. Dobro ustavljajo prah, veter, poglede. Zaščitne zasaditve so najpogosteje sestavljene iz cipres pa tudi iz celinskemu podnebju ustreznejše smreke, gabra, lovorikovca, pušpana. Skrb za takšne zasaditve je razmeroma preprosta, saj ima vsa živa meja enake zahteve glede nege, glede potrebe po toploti, hranilih in zalivanju. Vendar pa se takšne žive meje v celoti enako odzivajo na razmere v okolju.
V primeru bolezni, suše ali napada škodljivcev se lahko zgodi, da je uničena celotna živa meja. Pred približno desetimi leti so bile pri nas napadene pušpanove žive meje. Takrat se je v Sloveniji prvič pojavila invazivna pušpanova vešča, katere ličinke se prehranjujejo izključno z listi te zimzelene rastline. Takrat je propadlo precej pušpanovih živih mej, saj lahko ličinke pušpanove vešče v nekaj tednih do golega obžrejo vso živo mejo in rastline si pogosto ne opomorejo več. Podobno se lahko zgodi z napadom lubadarja na živo mejo iz smrek, celinskemu podnebju neprilagojene ciprese pa so izpostavljene celi vrsti škodljivcev in težav – podlubnikom, hroščem, ki vrtajo luknjice v deblo, suši, pomanjkanju hranil, glivičnim okužbam.
Živa meja z desetinami različnih sort
Žive meje s pestro rastlinsko sestavo imajo bolje razvit obrambni sistem pred boleznimi in škodljivci, v skrajnem primeru pa je največkrat prizadeta zgolj ena vrsta rastline in ne celotna živa meja. Večkulturne žive meje z avtohtonimi rastlinami so najboljša možnost za dolgoročno preživetje žive meje, ki z leti pridobiva žlahtnost. Z vključitvijo avtohtonih rastlin, ki so prilagojene na življenjske pogoje, ne moremo zgrešiti, pri večkulturnih živih mejah pa je dobrodošlo tudi, da se nam ni treba odločiti zgolj za eno rastlino, temveč lahko skozi leta živo mejo dopolnjujemo z novimi rastlinami. Takšne žive meje se zgledujejo po naravnem okolju, kjer je vedno prisotna zelo pestra rastlinska slika.
Življenjski prostor in vir plodov
Živa meja naj bi predstavljala življenjsko okolje za različne organizme, ki si jih želimo v vrtu. Ježi, različne žuželke, v njih lahko gnezdijo ptice, čebele pa na cvetovih nabirajo med. V nasprotju z divjimi živimi mejami so monokulturne žive meje biotsko manj pestre, sploh zelo gosto raščene zasaditve cipres, kjer v gostem prepletu iglic ni dovolj prostora, da bi postale bogato življenjsko okolje. V večkulturnih živih mejah po zgledu divjih mejnic se bodo naselile koristne živali, v njih bodo našle plodove za prehrano ali gradbeni material za gnezda. Takšna živa meja je lahko vir hrane tudi nam; v njej zasadimo zelišča, za čaj lahko nabiramo različne cvetove ali pozneje plodove.
