John Bolton, razvpiti desničarski jastreb ameriške politike, je prvi vplivni član Trumpove administracije na obisku v Veliki Britaniji po naselitvi ključnega brexitskega kolovodje Borisa Johnsona v premierski rezidenci na Downing streetu 10. Johnson se od predhodnice Therese May v Trumpovih očeh razlikuje po tem, da je sposoben izpeljati brexit. Pa tudi v tem, da ga Trump razglaša za prijatelja, medtem ko je Mayeva naredila vse, da bi »osvojila« Trumpa (pustila se mu je celo držati za roke, ko je po njegovem prihodu na oblast na vrat na nos odhitela v Washington), a ji ni in ni šlo.
Vse večja britanska odvisnost od ZDA?
Trump v Združenih državah rojenega Johnsona razglaša za prijatelja, kljub temu da je med njima velika intelektualna vrzel, ki pa novemu britanskemu premierju verjetno ne bo pomagala preprečiti tega, kar ne samo poučeni diplomati pričakujejo po brexitu: da bo Britanija vse bolj odvisna od ZDA in njihove podpore »globalni Britaniji«, ki jo nostalgičnim oboževalcem imperialne dobe Johnson najbolje prodaja.
Izkušeni politični jastreb John Bolton, ki to in vse drugo v mednarodnih odnosih neprimerljivo bolje razume kot Trump, je ob prihodu na dvodnevni obisk na Otok gostiteljem dejal, da si ameriški predsednik želi uspešnega odhoda Velike Britanije iz Evropske unije, ki ga bo Washington podprl s sporazumom o svobodni trgovini med državama. Cilj Boltonovega obiska v Londonu je doseči veliko izboljšanje odnosov med vladama. Odnosi med Trumpom in Mayevo so bili namreč občasno napeti, posebno zaradi njegove kritike njenega vodenja brexitskih pogajanj.
Visoka cena trgovinskega sporazuma
Glavno Boltonovo sporočilo Britancem je, da bodo ZDA pomagale ublažiti posledice brexita, tudi trdega, ki je vse bolj verjeten. To naj bi storile predvsem s trgovinskim sporazumom, o katerem se državi že pogajata, odkar je Johnson pred tremi tedni prevzel vodenje vlade. Med poznavalci ameriškega pristopa k tej vrsti pogajanj prevladuje prepričanje, da bo Britanija zanj plačala visoko ceno. Med drugim naj bi morala pristati na uvoz kloriranih piščancev in s steroidi vzrejene govedine ter na ameriško zasebno prilaščanje delov britanskega državnega zdravstva. V Washingtonu trdijo, da so se želeli o trgovinskem sporazumu pogajati že z vlado Therese May, vendar se ta ni hotela. Člani Boltonove delegacije pa pravijo, da se Johnsonova vlada zelo rada pogaja o sporazumu.
Bolton se bo med dvodnevnim obiskom v Londonu srečal z vrsto ključnih članov nove vlade, ne pa tudi s premierjem Johnsonom, ki bi se s tem ponižal. Najvišja člana vlade, s katerima se bo srečal Trumpov svetovalec za državno varnost, sta novi finančni minister Sajid Javid in minister za brexit Stephen Barclay. Na Downing streetu 10 se bo srečal tudi z Johnsonovim glavnim strateškim svetovalcem Edwardom Listerjem.
V ameriški iranski pasti
V ozadju Boltonovega probrexitskega dvorjenja britanski vladi pa je tudi manj javno prepričevanje nove Johnsonove vlade o veliko tršem političnem pristopu do Irana, kar je najverjetneje glavni cilj obiska. Bolton, ki je politično »zaslovel« zaradi jastrebovskega odnosa do Iraka, naj bi bil tisti, ki je Trumpa prepričal o nepopustljivem odnosu do Teherana. Bil naj bi v ozadju zaostrovanja odnosov z Iranom in strastno zagovarjal »ukrotitev« teheranskega režima. Poučeni pravijo, da mu je pri tem malo mar za tako imenovano postransko škodo in da mu je vseeno, če visoko ceno za to plača katera od ključnih zaveznic, kot je Britanija. Ko je Britanija zasegla iranski tanker pri Gibraltarju, je dejal, da je to odlična novica. Čeprav je izkazoval presenečenje, je vse več dokazov, da so Bolton in njegovi pribočniki v ameriškem svetu za državno varnost organizirali ta incident in da se je britanska konservativna vlada, zamotena z izborom novega premierja ter z bitko za oblast in brexitom, ujela v ameriško past.
Velika Britanija je do zdaj podpirala skupno stališče Evropske unije, ki vztraja pri jedrskem sporazumu z Iranom. Bolton pa jo hoče prepričati o trši politiki do Irana, tudi s pobrexitskimi obljubami o trgovinskem sporazumu. Je to nova past? Mnogi Britanci se bojijo, da bo država eno glavnih besed, ki jo ima v Evropski uniji, zamenjala za odvisnost od Združenih držav.
