Na »filmskem griču« v Motovunu se tradicionalno zbirajo mladi obiskovalci, motovunski filmski festival pa je kot izhodiščno prizorišče za svoj igrano-dokumentarni film Kratki izlet o skupini mladih, ki se po prekrokani noči znajdejo izgubljeni sredi Istre, uporabil tudi reški režiser Igor Bezinović.
In res, vesti o divjih zabavah v Motovunu so pogosto krožile hitreje kot vesti o filmskem programu; vsaj do nedavnega, ko je festival svoj program ponovno vzpostavil kot zanimiv izbor svežih, nekonvencionalnih in raznolikih filmov z vsega sveta in vsako leto pripeljal tudi zanimive filmske goste, ki jih drugje v regiji skorajda ni bilo mogoče srečati.
Populizem za začetnike
Festival, ki je sprva dajal prednost filmom iz regije, je tako v zadnjih letih fokus razširil na filme predvsem iz evropskih pa tudi drugih držav sveta. V programskem sklopu Populizem za začetnike letos tako prikazujejo dokumentarne filme o vzponu desnice v državah, kot so Grčija, Madžarska in Poljska; poljski kinematografiji zadnjih let pa je posvečen tudi poseben festivalski sklop.
Že skoraj tradicionalno so navzoči tudi islandski filmi, letos se s svojim drugim filmom Beli, beli dan vrača Hlynur Pálmason, ki smo ga poznali po prvencu Zimska brata, pripovedno minimalistični, formalno izčiščeni in izjemno vizualni pripovedi o zapletenem in krutem odnosu med bratoma.
Pálmasonov drugi film veliko bolj kot Zimska brata temelji na konvencionalni filmski pripovedi, a s pogosto nepričakovanimi, samosvojimi režijskimi prijemi daje vedeti, da v tem smislu ni nič manj premišljen.
Nekdanji policist Ingimundur žaluje za ženo in pri pregledovanju starih videokaset ugotovi, da ga je varala z veliko mlajšim moškim; kot pravi detektiv se loti raziskovanja, četudi se obenem spopada z obnovo hiše, vzgajanjem vnukinje Salke in nerazumevajočim psihoterapevtom. V glavni vlogi nastopi odlični Ingvar E. Sigurdsson, ki iz preproste pripovedi o žalovanju naredi imenitno študijo značaja, obenem pa je užitek gledati tudi njegovo neprisiljeno, neklišejsko kemijo z igralko Ido Mekkin Hlynsdóttir, ki nastopi v vlogi vnukinje Salke. Pálmason je kot režiser s svojim drugim filmom dokazal, da moramo biti nanj pozorni tudi v prihodnje.
Podpreti punce ni lahko
Ameriški režiser Andrew Bujalski, »boter mumblecora« (kot so v ZDA poimenovali neodvisne filme z improviziranimi dialogi, »momljanjem«, in zelo malo akcije), je Motovun letos obiskal s svojim najnovejšim filmom Support the Girls (Podprite punce), prisrčno komično dramo o mladih ženskah, delavkah v baru, kjer od njih pričakujejo, da bodo delale pomanjkljivo oblečene, nenehno koketirale z moškimi in mirno prenašale ponižujoče opazke.
Gre za temo, o kateri se filmom včasih ni lahko šaliti, ne da bi še sami zapadli v eksploatacijo svojih igralk in likov – a zdi se, da Bujalskemu to uspe na povsem neprisiljen način.
Podprite punce je delo, ki v povsem človeško pripoved nevsiljivo vplete poglobljen razmislek o institucionalnem seksizmu. Ta na videz spada v svet, ki je že minil, v resnici pa temelji na trdovratnih strukturah, ki jih ni mogoče spremeniti s površinskimi političnimi spremembami. Morda je med ameriškimi filmi še bolj kot kje drugje redko to, da se film pri takšnem razmisleku ne izogiba vprašanjem rase in družbenega razreda – kar je seveda čudno, saj še posebno v ameriški družbi vsi trije dejavniki delujejo neizogibno povezano. In končno, film Andrewa Bujalskega ne deluje kot sociološko predavanje, temveč skozi mozaik prizorov sveta, ki ga upodablja, deluje izjemno očarljivo, predvsem v tihih, na videz vsakdanjih prizorih interakcij med ženskami.
