Če se boste zapeljali skozi Postojno, bo vašo pozornost pritegnila prenovljena fasada legendarnega postojnskega brivsko-frizerskega salona Ozbič, ki je deloval več kot stoletje. Obnovi zunanjosti naj bi kmalu sledila še obnova notranjosti, po napovedih sodeč pa naj bi prostor spremenili v živi muzej in v njem tudi nadaljevali tradicijo družine Ozbič.
V ameriški uniformi s svojim salonom
Z obrtjo se je 93-letni Janko Ozbič spoznal že pri 13 letih, ko je po pouku poprijel za metlo v očetovem salonu. Leta 1939 so očeta poklicali na orožne vaje in ga čez dve leti poslali v internacijo. »Čez noč sem kot mulec prevzel vodenje družinske obrti. Poleg brivnice smo imeli še ženski salon in parfumerijo ter deset zaposlenih,« opiše začetke. Vendar tudi sam ni dolgo ostal v Postojni, saj so leta 1943 k vojakom vpoklicali tudi njega. »Najprej sem bil na Sardiniji, kjer smo se priključili ameriški vojski. Ko se je izvedelo, da sem brivec, sem dobil poseben status in večino vojne preživel po štabih,« pripoveduje. »Ko je bila na italijanskem škornju ustanovljena divizija, so me skupaj z nekaj več kot pet tisoč slovenskimi vojaki poslali na Korziko in nato naprej, na jug Francije v Marseille. Tam sem oblekel ameriško uniformo, v štabu sem imel svoj salon, strank na pretek in za tisti čas tudi sodobno brivsko opremo. Dobil sem tudi pomočnika, poleg generala Rataja pa sem bril in strigel tudi generala Georgea Catletta Marshalla.« Na Francijo ima lepe spomine. »Dali so nam možnost učenja francoščine in angleščine, prav tako sem si lahko s plačo privoščil plesni tečaj,« pove sogovornik.
Striženje za deset dinarjev
Po vojni se je vrnil domov v Postojno. »Bil je šok priti iz razkošja domov, čeprav so nas ameriški oficirji opozorili na žalostne razmere doma,« pove Ozbič. Med vojno so zaprli parfumerijo, pa tudi ženski salon. Prav tako so zaradi vsesplošnega pomanjkanja morali odpustiti vse delavce. »Če ne bi s seboj iz Marseilla v dveh velikih vrečah prinesel aparatov za striženje, britev in drugih pripomočkov, ne bi mogli delati. Po vojni je ostala v Postojni le ena trgovina, na policah pa si našel le sliko maršala Tita in časopis Ljudska pravica,« pove sogovornik in pripomni, da se je kmetom in obrtnikom vse do leta 1955 zelo slabo godilo. »Delali smo skoraj brezplačno. Za striženje smo dobili deset dinarjev, vendar hrane še vedno nismo mogli kupiti. Ko je bil praznik, so priredili veselico v Postojni in vsak je takrat lahko dobil kozarec vina, tudi nekaj hrane so nam dali.«
»Kemikalije za pripravo različnih preparatov sem dobil od komandirja dr. Ambrožiča, ki je bil lekarnar in je spal v sobi z mano. Že pred vojno smo v salonu uporabljali električne aparate, ki smo jih dobili za časa Italije, nekaj aparatov pa smo dobili po vojni, ko je še bila Morganova linija, demarkacijska črta z Italijo, saj takrat niti do Rakeka nismo smeli,« se spominja časov po vojni.
Ostali so mu hobiji
Pred štirimi leti je Ozbič zaradi kolesja državnega aparata zaprl obrt. Kljub temu, da ima še danes mirno roko, je bila odločitev po njegovih besedah pravilna. »Do zadnjega sem imel redne stranke, predvsem starejše gospode, ki so se ustavili pri meni ob večjih praznikih, ali ko je prišla pokojnina,« pravi sogovornik, ki se doma še vedno brije sam, z žiletko, ne več z britvijo, lase pa mu pristriže hči. »En frizer je v Postojni, vendar bi mi bilo pod častjo, da bi se šel uredit k njemu,« bolj v šali pove sogovornik, ki si dneve krajša s številnimi hobiji, skrbi pa tudi za vrt okoli hiše. Poleg fotografije – med vojno je bil tudi fotograf za Stars and Stripes, časopis ameriške vojske, je tudi strasten filatelist, glede na literaturo na komodi v dnevni sobi pa tudi zagrizen numizmatik.
