V Knjižnici Otona Župančiča včeraj ni bilo mogoče brati le papirnatih knjig, ampak tudi žive – ljudi. Po konceptu, ko obiskovalci raznih dogodkov sogovornike spoznajo tako, da se usedejo za isto mizo in se pogovarjajo z njimi, s tem pa naj bi se predsodki topili, so posegli tudi pri Slovenski karitas. Ta se v akciji Kaj je dom? osredotoča na povezanost migracij in globalnega razvoja.
»Prvič smo se odločili za tako obliko predstavitve. Na tak način lahko bolj približaš ljudem. Skozi projekt hočemo doseči, da bi ljudje spoznali, da so migranti tudi le ljudje, ki si želijo običajnega življenja,« je rekla Saša Eržen iz Slovenske karitas, ki se s to tematiko ukvarja že dlje časa. »Lani, ko smo imeli kampanjo o tem, kaj je dom, smo ugotovili, da tako Slovenci kot tujci največkrat rečejo, da so to varnost, ljubezen, toplina in biti sprejeti. Veliko jih je tudi reklo, da je dom tam, kjer lahko živimo z vsemi dobrimi stvarmi in vsemi napakami. Ko potegneš črto, smo si ljudje zelo podobni.«
Z 850 ljudmi v čolnu
Žive knjige so obiskovalcem povedale precej zanimivega. Tako sta Jean Damascene Kwizera in Christophe Rukundo iz karitasa v Ruandi razložila, kako 600 družinam z 12 območij države pomagata pri obdelovanju zemlje in pridobivanju električne energije iz sončnih celic, v prihodnje pa jim bosta pomagala tudi pri kakovostnejši gradnji hiš. V zahodni Ruandi namreč hiše gradijo iz prsti, pomešane s travo. Ravno zato sta za približno teden dni migrirala v Slovenijo – da bi se naučila, kako se s stiskalnico dela opeka iz cementa. Potem ko se bosta tega naučila, bo Slovenska karitas s pomočjo enega od slovenskih podjetij v Ruando poslala pet stiskalnic. Potem ko bosta tamkajšnje prebivalce naučila izdelovanja opek, bo iz Slovenije prišel še zidarski mojster, ki jim bo pokazal, kako se s takšnimi opekami zida hiše.
Medtem ko sta gosta iz Ruande migranta le kratek čas, je Gregor Batagelj migrant vse življenje. Sprva kot Slovenec v Argentini, zdaj pa kot argentinski Slovenec, ki se je preselil nazaj v Slovenijo. »Dom je tam, kjer sem ustaljen s svojo družino, vključen v okolje in ne premišljujem, da bom šel drugam. Prej je bilo to v Argentini, zdaj je v Sloveniji. Če bi bil tukaj sam in bi čakal na družino, da pride za mano, pa to ne bi bil dom,« je dejal Batagelj.
Kakšno je migrantsko življenje, ve tudi Luiji Youhannes, begunec iz Eritreje. Obiskovalci so ga z zanimanjem poslušali, ko jim je razlagal, kako nevarno pot je prestal. Bil je eden od 850 ljudi na natrpanem čolnu, namenjenem iz Libije v Italijo, ki ga je rešila italijanska ladja. »To je bilo leta 2016, zdaj je pot zaprta. Ko pridejo ljudje v Italijo, jih deportirajo nazaj,« je dejal mladenič, ki si zdaj želi le študirati, delati, narediti izpit za avto… »Čeprav je moja družina raztresena po svetu, je moj dom zdaj v Sloveniji,« je sklenil.
