Družina Paula Rusesabagine, ki je reševal življenja Tutsijev med genocidom v Ruandi leta 1994, je obtožila oblasti v tej državi, da so ga prejšnji teden ugrabile v Dubaju. Predvčerajšnjim se je Rusesabagina (66) potem nenadoma pojavil v prestolnici Kigali v lisicah, obtožen terorizma, požiga in umorov.
V hollywoodskem filmu Hotel Ruanda (2004), nominiranem za oskarja, ga je igral Don Cheadle in prikazal kot lastnika hotela, ki je svoj položaj in zveze z elito plemena Hutujcev izkoristil za to, da je dal zatočišče več kot 1200 Tutsijem, ki so bežali pred genocidom. »Ko je svet zaprl oči, je on odprl svoje srce,« je podnaslov filma. Sicer sta njegova žena in mati Tutsijki, oče pa Hutujec.
Ostri kritik predsednika
Rusesabagina pa je tudi oster kritik režima predsednika Ruande Paula Kagameja, ki že od konca genocida vlada kot brezobziren diktator. Pred dvema letoma je Rusesabagina kot eden od opozicijskih voditeljev na videu celo pozval k oboroženemu uporu. »Napočil je čas, da uporabimo vsa možna sredstva za spremembe v Ruandi, saj s političnimi nismo dosegli ničesar,« je dejal.
Ruandska policija trdi, da ga je prijela s pomočjo mednarodne tiralice in »mednarodnega sodelovanja«, a ne navaja drugih podrobnosti. Njegova hčerka Anaisa je za BBC dejala, da jo je oče zadnjič klical iz Dubaja pred osmimi dnevi. »Prepričana sem, da so ga ugrabili,« je dejala. Kagame je v dobrih odnosih z Združenimi arabskimi emirati, obstaja celo redna letalska proga Dubaj–Kigali.
Rusesabagina se je leta 1996 po genocidu preselil v Belgijo, potem pa v ZDA, kjer je od predsednika Georgea W. Busha prejel visoko državno odlikovanje. Toda nekateri Tutsiji, ki so preživeli genocid, tudi predsednik Kagame, trdijo, da ni res, kar trdi Rusesabagina o svojem reševanju Tutsijev. Genocid naj bi z lažmi zlorabljal za lastno promocijo in dobiček.
Mrtvi politični nasprotniki
V genocidu leta 1994 so večinski Hutujci v stotih dneh ob pasivnosti mednarodne skupnosti z mačetami, gorjačami, sulicami, puškami pa tudi bombami pobili 70 odstotkov ali 800.000 Tutsijev in še okoli 30.000 svojih Hutujcev, ki so nasprotovali pokolu. Do genocida je prišlo s ščuvanjem po radiu, potem ko se je iz še danes nepojasnjenih vzrokov zrušilo letalo s tedanjim ruandskim predsednikom, ki je bil Hutujec. Že kmalu po začetku pokola 7. aprila 1994 pa so tutsijski uporniki, ki jih je vodil Kagame in so mirovali od sporazuma s Hutujci avgusta 1993, spet začeli ofenzivo proti vladnim silam. Genocid se je končal, ko so Kagamejevi uporniki s pomočjo ugandske vojske julija osvojili vso Ruando. Kar dva milijona Hutujcev je potem zbežalo v okoliške države.
Kagame je potem zavladal s trdo roko. Sicer se opira na Tutsije, a obenem zahteva, da se imajo vsi za pripadnike ene ruandske nacije, tako da je prepovedano pripadati Hutujcem ali Tutsijem. Med prebivalci ima ovaduhe in že marsikaterega njegovega nasprotnika so našli mrtvega, med drugimi v Južni Afriki Cola Patricka Karegeyo, njegovega glavnega obveščevalca v letih 1994–2004, s katerim se je sprl. Ob njegovi smrti je zanikal svojo krivdo, a hkrati dejal: »Ne moreš izdati Ruande, ne da bi bil za to kaznovan.«
