Koseški bajer je že nekaj časa domovanje dveh labodov grbcev. Samček in samica sta danes zjutraj, še preden je sonce ogrelo tlakovane poti ob bajerju, mirno ždela v travi, ob njiju sta počivala dva siva in še povsem puhasta, približno dva meseca in pol stara labodja mladiča. Sprva je bila družinica še številčnejša, a le dva od sedmih potomcev labodjega para sta ubežala vsem nevarnostim, ki nanje prežijo v najzgodnejšem obdobju življenja.
Tisti lokalni prebivalci, ki labodjo družino ob Koseškem bajerju spremljajo že od samega začetka, vedo povedati, da sta tudi dva preživela mladiča uspeh. Zadnji dve leti namreč naraščaja ob bajerju ni bilo. »Za mladiče so nevarne predvsem velike ribe v bajerju, kot so somi in ščuke. Te lahko najmanjše labodje mladiče potopijo, medtem ko se že nekoliko večji mladiči ubranijo. Nevarni so tudi psi in pa ljudje. Labodi, ki so tako navajeni ljudi kot ti tukaj, so pogosteje v nevarnosti kot tisti bolj plašni,« pove Dare Fekonja iz Slovenskega centra za obročkanje ptic, ki deluje v sklopu Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Skupaj s člani Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) in predstavniki službe Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, ki deluje pod okriljem javnega podjetja VOKA Snaga so danes mladima labodoma nadeli identifikacijske obročke.
Labodi z rdečimi obročki so »Slovenci«
»Lotimo se dela, preden pobegnejo v vodo. Jaz bom ujel enega, ti primi drugega,« je Fekonja ekipi dajal še zadnja navodila, kako se bodo lotili načrtovanega obročkanja. Labodja starša nad obročkanjem podmladka in radovedneži, ki so obkrožili družinico, nista bila preveč navdušena. Predvsem samec je nekajkrat nevarno kljunil proti fotoreporterjem, ki so poskušali prizor ujeti v objektiv, potem pa sta se starša še bojevito našopirila.
Kljub temu sta imela le nekaj trenutkov kasneje obročkarja v rokah vsak svojega mladiča. Nadeli so jima rdeč in siv obroček ter vzeli bris, s čimer bodo preverili zdravstveno stanje in morebitno prisotnost bolezni, kot je ptičja gripa. Obročki labodov na nogah ne motijo, so ob tem zagotovili sogovorniki in še pojasnili, da mladičem namestijo nekoliko večje obročke, da jim, ko odrastejo, niso pretesni. Obroček služi kot osebna izkaznica, saj se za številko na njem skrivajo podatki, kot so spol, starost ter datum in mesto obročkanja. Ob sivem sta mladiča dobila še vsak svoj rdeč obroček, na katerih je bila z veliki belimi črkami zapisana šifra. Rdeč obroček z belim napisom sporoča, da je bil labod obročkan v Sloveniji. »Siv obroček je težje viden, z rdečega pa tisti, ki laboda opazi, lažje razbere podatke, ne da bi se moral ptiču približati in ga ujeti. Sicer pa je vsak obroček unikaten,« je pojasnil Aljaž Mulej iz DOPPS.
Labodji par poskusil gnezditi v Tivoliju
Glavni namen obročkanja ptic, ki v Sloveniji organizirano poteka od leta 1926, je preučevanje njihovega načina življenja, predvsem selitev. Labode s slovenskimi obročki so med drugim opazili že v Italiji in Avstriji ter na Hrvaškem, Poljskem in Češkem, tudi v Ukrajini. Precej dlje kot labodi denimo odletijo štorklje. Pred leti so v Sloveniji obročkano belo štorkljo opazili v Južnoafriški republiki. Preletela je več kot 7800 kilometrov.
Ko so labodjima mladičema nadeli obročka, sta se nemudoma vrnila pod okrilje staršev. Labodov sicer v Ljubljani ni prav veliko, ob tem še pove Fekonja. Poleg družinice pri Koseškem bajerju jih je nekaj opaziti še ob Ljubljanici, pred časom je labodji par poskusil gnezditi tudi ob Tivolskem bajerju. »Eden od njiju, mislim, da samica, je imel češki obroček. Mislili smo, da bo gnezdenje uspešno, a ni bilo,« se spominja Fekonja. V okolici glavnega mesta so labodi številčnejši predvsem ob Zbiljskem jezeru. Prav tja je bila ekipa namenjena po končanem obročkanju v Kosezah. Eden od zbiljskih labodjih mladičev se je namreč zapletel v lateks, zato je ekipa odhitela tja, da mu ga odstrani.
