Za tiste starše, ki se nenehno zaskrbljeno sprašujejo, kje so njihovi otroci in kaj počnejo, ko niso z njimi, je na trgu kopica pripomočkov, ki omogočajo nenehen nadzor prek GPS sledilnika. Čeprav ima to moralno vprašljivo ravnanje po svetu precej privržencev, ki v nenehnem nadzoru nad mladimi vidi zgolj pozitivne plati, je nemalo tudi takšnih, ki opozarjajo, da tovrstno sledenje močno posega v otrokove pravice.
Na Kitajskem, v eni od držav z največjim številom kamer na javnih mestih, se z zasebnostjo in osebno svobodo posameznika nihče pretirano ne ukvarja. Tako ni presenetljivo, da je lokalna oblast v mestu Guangdžou v provinci Guangdung na jugu države otrokom (pravzaprav njihovim staršem) podarila zapestne ure z GPS sledilnikom. Približno 16.000 učencev s šestdesetih osnovnih šol bo po novem pouk obiskovalo opremljenih s prisrčno uro z risanimi junaki. Ure so opremljene tako s sistemom GPS kot z njegovo kitajsko različico BeiDou. Snovalci pametnih ur pravijo, da bodo starši lahko v vsakem trenutku točno vedeli, kje je njihov otrok, in to z natančnostjo desetih metrov. Otroci bodo lahko prek ure poslali klic v sili svojim staršem, ti pa bodo na svoj pametni telefon dobili tudi opozorilo, kadar se bo njihov otrok preveč približal reki ali jezeru.
Zapestnica za sledenje tudi za študente
Oblasti poudarjajo, da je nošenje ur povsem prostovoljno (za starše – ti se lahko odločijo, ali bodo na vsakem koraku sledili svojemu otroku; šolar ima pri tem seveda bore malo besede). Oblasti še zagotavljajo, da varnost ni vprašljiva, saj se podatki shranjujejo na strežnik, ki je v lasti policije in ministrstva za informacijsko tehnologijo.
Tovrstne ideje so v preteklosti na Kitajskem že naletele na močan negativen odziv javnosti. Nekaterim fakultetam se zdi primerno študente opremiti z zapestnicami, ki nenehno sporočajo lokacijo. Če se pametno uro in zapestnico da enostavno odstraniti in tako izničiti njuno funkcijo, je nekoliko težje to storiti z uniformo. Nekatere kitajske šole so lani uvedle »pametne uniforme«, oblačila, ki so opremljena z GPS sledilnikom. Starši in učitelji so tako nemudoma obveščeni, ko katerega od šolarjev zanese kam drugam kot v učilnico.
Številni opozarjajo, da so takšne metode nadzora primerne kvečjemu za hišne ljubljenčke in zapornike, nikakor pa ne za svobodne ljudi. Kar je v nedavnem primeru še posebej alarmantno, je to, da je pobudnik nošenja pametnih ur z GPS (oziroma BeiDou) sledilnikom kar oblast.
