»Naj skočim na glavo ali na noge?« je Nick Špoljar Dežjot 16. junija pred šestimi leti na glas razmišljal pred prijatelji, ki jih je najstniška razposajenost pripeljala na portoroško plažo, na pomol šest. »Prijatelj je skočil 'na bombico', kot pravimo skoku s pokrčenimi nogami, jaz pa sem se odločil za skok na glavo,« pove danes 23-letni Nick. Tetraplegik. »Večkrat smo skakali s portoroških pomolov, bil sem dober plavalec in potapljač. Dobro sem poznal podlago, ki je bila na tistem koncu plaže. Mivka, trava. Hiter pogled v vodo in temni orisi trave so mi vzbudili občutek primerne globine,« pove Nick.
»Začutil sem, da sem se dotaknil dna«
Močan odriv s stegnjenimi rokami pred glavo. Kot so ga učili, da je pravilno skakati, da si zaščitiš glavo, in kot je vedno skakal. »Začutil sem, da sem se dotaknil dna. Telo se mi je zvilo, brado je potisnilo k prsim in teža telesa je obremenila vrat. Telo so preplavili mravljinci in ker sem bil ves čas pri zavesti, sem že takrat vedel, da je nekaj hudo narobe,« se nesreče, o kateri nikoli ni težko govoril, spominja mladenič. Nick si je pri tem poškodoval peto in šesto vretence. »Pri trku je nastala tako močna sila, da mi je počila žilica v sami hrbtenjači. Nastal je edem, ki je povzročil okvaro,« razloži sogovornik. Kaj bi se zgodilo, če bi prišlo do poškodbe drugega, tretjega, morda tudi četrtega vretenca, si ne upa pomisliti. »Tako pa sem lahko poklical na pomoč fanta v bližini, ki me je previdno potegnil ven,« še pove sogovornik in omeni, da se je skok na glavo odvijal, ko je bila že tema. »Vedel sem, da se mi je skok popolnoma ponesrečil, nisem pa še vedel, kaj me čaka v prihodnosti.«
Podpora staršev, tudi profesorjev
Kljub poškodbi takrat še dijak ni obupal. S pomočjo staršev, ki mu še danes močno stojijo ob strani, je v dveh letih dokončal zadnji letnik piranske gimnazije in opravil maturo. »Zaradi invalidskega vozička nisem mogel obiskovati šole, so mi pa profesorji zelo pomagali, saj so me pogosto obiskovali in mi tudi pomagali pri učenju. Za to podporo jim bom vedno hvaležen. Prav tako so starši prevzeli vlogo mojih rok in namesto mene pisali vaje, naloge, me negovali…« se spominja Nick, čigar največja želja je, da bi lahko ponovno uporabljal vsaj roke. Te lahko zaradi poškodbe le stegne, žal jih ne more pokrčiti. Tudi prstov ne čuti. »Seveda imam željo, da bom nekoč shodil. V to močno verjamem in za to se bom trudil še naprej. Čeprav vem, da bo potrebno še veliko dela, prenesti marsikatero bolečino in pa tudi nejeverne poglede ljudi, ki odkimavajo z glavo.«
Do takrat pa bo svojo zgodbo širil naprej, posebno med najstniki, obiskal pa je tudi že nekaj otrok v vrtcih in osnovnih šolah. »Nikogar ne želim strašiti. Verjamem, da bodo otroci drugače sprejeli sporočilo od fanta v vozičku kot prisluhnili prepovedi staršev, da ne smejo skakati v vodo brez spremstva,« pove sogovornik, ki je tudi ambasador zavoda Še vedno vozim – vendar ne hodim.
Vsak rad skače v vodo
In ker smo že sredi poletja, v Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani pa so obravnavali že 15 primerov poškodb pri skoku na glavo, med njimi so se trije resneje poškodovali (lani so denimo obravnavali 60 takšnih poškodb), smo Nicka prosili za nasvet. »Najpametneje bi bilo seveda reči: Nikar ne skačite v vodo! Ampak vem, da vsak rad skače. Zato raje svetujem, da se pred skokom prepričate o globini vode. Sam tega očitno nisem storil dovolj dobro, nisem preveril, ali je oseka ali plima, so školjke na sosednjem pomolu zunaj ali pod vodo. Najbolje bi bilo, da bi najprej zaplavali do točke, kamor boste skočili. Preverite, ali v morju ni ostrega predmeta, kakšnega stojala za senčnik, tudi nakupovalni voziček se kdaj znajde.«
To je prav gotovo nasvet, ki ga je vredno upoštevati. Kajti dovolj je že en skok, ki je lahko usoden in življenje popolnoma obrne na glavo.
