Že z gozdne makadamske ceste je nosnice zdražil vonj po ognjišču, z jase, ki je bila na drugi strani manjšega potoka in je mejila na cesto, so se razlegali otroški smeh in kriki, ki so v spomin priklicali junaka iz džungle. »O, ste nas prišli pogledat,« so z roba jase mahali bosonogi otroci. Vsako leto je več takšnih, ki se odločijo, da bodo teden dni preživeli v naravi, brez telefona, televizije in računalniških igric. Zakaj? Da bi dobili veliko več – nove prijatelje, znanje, ki je vedno bolj iskano in cenjeno, nekaj izkušenj in tudi »bojnih« ran, ki jih z veseljem pokažejo. »Lani mi je celo tekla kri,« je povedal svetlolas deklič, Lara, kot se je predstavila. »Letos je res super. Sem že drugo leto tukaj. Sem hči očeta, ki vodi tabor,« v smehu poudari in doda: »Letos je več dežja. Čevlji so ves čas mokri in tudi zaspim težko.« Na omembo, da morda lahko šteje dežne kaplje, ki padajo na streho šotora, z velikim začudenimi očkami odgovori: »Štejem naj? Pa saj sem na počitnicah.«
V kurniku štiri kokoši in dva zajca
Da so otroci in tudi njihovi spremljevalci na počitnicah, potrdi že samo vzdušje kljub pravilom, ki jih morajo upoštevati. »Kdor se jih ne drži, gre domov,« resno pove Oskar in omeni, da so morali že drugi dan nekoga poslati domov. »Veste, kokoši imamo ograjene z električnim pastirjem in zato moramo biti še previdnejši. Nikoli ne smemo biti bosi in mokri, sploh pa se ne dotikamo ograje,« razloži in omeni kmeta, lastnika zemlje, ki jim je posodil kokoši. » Te hranimo z ostanki kosila, one pa nam vsako jutro dajo jajca, iz katerih bomo zadnji večer naredili palačinke,« še pove. Najmlajša Taja pa zaupa, da bodo zagotovo slastne: »Stopili bomo čokolado in vmes zmešali zdrobljene piškote.« V ograjenem kurniku sta tudi dva zajčka, ki jih je na počitnice poslala kar Larina babica. »Veste, eden zelo rad pobegne in včeraj smo ga našli pri stranišču,« pove Lara in prišepne, da so luknjo zanj skopali že prejšnji teden. »Stranišče ni lepo. Je leseno in tudi že smrdi,« so resno razložili. A da bi jih to motilo? Nikakor ne.
Ob ognju pravljice, v pečici ...
Čez dan so bili otroci zaposlenimi z različnimi nalogami, tudi delovnimi obveznostmi. »Vsako jutro določimo skrbnika živali. Pred dnevi sta domov šla poni in dve kozici,« pove Andrej, ki je edini, ki si je upal priznati, da se je na taboru tudi zaljubil. Da bi nam zaupal v koga, ni zbral dovolj poguma. »Tudi večeri so zelo lepi, ko se usedemo okoli ognja, za katerega poskrbimo sami, beremo pravljice, pojemo in si pripovedujemo zgodbe,« nam je zaupal Mavrica, deček, ki se ga je prijelo to ime zaradi majice, ki jo je nosil ob prihodu v kamp. Vsi skupaj pa so z veseljem tudi razkazali vso infrastrukturo, ki jo kamp premore. »Včeraj smo izdelali vrtiljak, potem krušno peč, ki smo jo oblekli z glino, pred dnevi še mlin, ki smo ga postavili v potok ob robu jase in iz katerega vsak dan črpamo vodo za naš bazen, ki smo ga prav tako zgradili sami,« povejo skoraj v en glas, najpogumnejši pa se vanj tudi vržejo. Zavetje za živali so postavili otroci, ki so tabor obiskali pred njimi, le šotore so za njimi podrli, da se jih je nova skupina naučila ponovno postaviti. »Namen tedenskega tabora je, da se otroci zavejo, da zmorejo marsikaj narediti sami, če se lotijo. Da so kos tudi večjim projektom, če stopijo skupaj,« pove Klemen Urbanija, ki kamp vodi skupaj s Simonom Gantarjem, nepogrešljivi pa sta tudi Didi, ki po besedah otrok vrhunsko kuha, in Janja. Urbanija in Gantar sta tudi tista dva mojstra, ki v Svedralnici (Sime, Svedri & Mali fedri), gre za prav posebno delavnico, med letom z otroci izdelujeta čolne, igrala, ogromna kolesa za hrčke, pomanjšane planiške velikanke in lesene električne avtomobile v družbi zagotovo najmlajših mojstrov v mestu – otrok, starih od pet do dvanajst let.
