Petkovo dopoldne je bilo kot naročeno za glasno branje. Študent dramske igre Klemen Kovačič je v roke vzel roman Kajetana Koviča Ne bog, ne žival in začel brati, medtem ko so bili stoli in klopce vse bolj zasedeni, prav tako mizice, med katerimi je tekal natakar in prinašal kavo.
Med tistimi, ki so ves čas z zanimanjem poslušali bodočega dramskega igralca, sta bili Marija Ota in Ana Jovičevič, ki so ji med poslušanjem ustnice narahlo silile v nasmeh. Potem ko je Klemen Kovačič prebral nekaj strani še iz knjige Juana Goytisola (Izgnan od tod in drugod), kratko zgodbo Draga Jančarja (Pogled angela), dve humoreski Frana Milčinskega - Ježka ter pesem Janeza Menarta, sta obe navdušeno zaploskali.
»Tako lepo je bral,« sta dejali v en glas in dodali, da se z veseljem odzoveta, ko v domu priredijo različne dogodke.
V branje se je treba vživeti
»Zelo rada imam romane, predvsem zgodovinske. Četudi so bile knjige debele, sem jih z veseljem prebirala. Ko sem zvečer brala, je oče ugasnil luč, jaz pa sem imela že pripravljeno svečo. Kadar me je knjiga pritegnila, sem vso noč brala, se zjutraj le umila, preoblekla in odšla v službo,« je dejala Ana Jovičevič. Dodala je, da še vedno rada bere in da je še bolj zanimivo, če ti bere nekdo drug.
»Še vedno dovolj dobro vidim, da lahko berem knjige in časopise. Toda če mi bere nekdo drug, bolje dojamem vsebino. V knjižne like se zelo vživim. Tako se počutim, kot bi bila med njimi,« je še dejala, medtem ko je Marija Ota dodala, da ima rajši krajše zgodbe in da še posebno rada rešuje križanke. »Sicer pa sem najraje računala. Bila sem poslovodkinja v Mercatorju v Črnučah,« je dejala.
Z dogodkom je bil zadovoljen tudi bralec. »Želel sem prebrati nekaj resnega, ampak skoraj vse knjige, ki so mi prišle pod roko, so tematizirale univerzalne človeške teme – minljivost in samoto, kar je po eni strani za starejše ljudi lahko dobrodošlo, po drugi pa tudi občutljivo in boleče. Zato sem bil pazljiv. In iskal sem kratke oblike, da sem jih lahko prebral v zaključenih enotah,« je dejal Klemen Kovačič, ki ima z nastopanjem že kar nekaj izkušenj, prvič pa je javno bral na takšen način.
»Seveda je treba branje prilagajati publiki. Malo sem upočasnil tempo, skušal brati razločno in na glas. K mlajšim bralcem bi pristopil malo drugače, saj jih pritegnejo druge stvari,« je dejal, preden se je odpravil v sosednji park, kjer so knjige pod krošnjami že čakale na svoje bralce.
Branje kot način sobivanja
Glasno branje se je tako vrnilo v park Tabor, kjer so pred leti že imeli tovrstne dogodke, ki so bili tudi dobro obiskani. Zdaj si jih želijo obuditi.
»Eden od razlogov, zakaj smo se vrnili v park Tabor, je, da želimo oživiti nekatere prostore in vzpostaviti kotičke miru v mestu, nasičenem z raznoraznimi vsebinami. Glasno branje je eden od načinov, da se starejšim ljudem približamo in jim odpremo še eno okno. Tako se širi ljubezen do literature, hkrati se vzpostavlja način sobivanja, gre za neke vrste povezovanje,« je dejala Gaja Naja Rojec iz organizacijske ekipe Knjižnice pod krošnjami in poudarila, da so dogodki, ki jih organizirajo vsak petek ob deseti uri, namenjeni vsem, ne le starejšim.
