»Žal je malo zmanjkalo, vendar sem zelo vesel. Verjetno največji uspeh v moji karieri. Zame neverjeten dan,« se je kolesar Jan Tratnik veselil tretjega mesta devetega dne Toura v Brioudu. Dobil je sprint prve zasledovalne skupinice ubežnikov, deset sekund za junakom dneva Darlyjem Impeyem (Mitchelton-Scott) in Tiesjem Benootom (Lotto Soudal). Po njegovem nasmehu se je videlo, da bi ob prečkanju ciljne črte rad dvignil roke v znak veselja. Po osebni plati je bila to mala zmaga, za kolesarstvo vajenega le veselja zmagovalcev pa bi bila to malo čudna gesta. Ob dveh zmagah Primoža Rogliča je to tretja najboljša uvrstitev dneva vseh dvajsetih Slovencev v zgodovini francoske pentlje. Zdelo se bi torej upravičeno. Tratnik ni mogel skriti občutka, da je tisti trenutek iz situacije potegnil največ.
Za 29-letnega kolesarja iz Idrije je dosežek zagotovo prelomen. »Ponosen sem že samo na to, da sem bil izbran v ekipo za Tour, saj je bil slednji moje sanje. Vedel sem, kakšna bo moja vloga v ekipi in da ne bom imel veliko prostih rok. In izkoristil sem priložnost, ki mi je dana. Bil sem v begu, počutil sem se odlično, zbral sem se za zadnji klanec in ga odpeljal v svojem ritmu. Žal je malo zmanjkalo,« je povedal Tratnik. Potem ko je kapetan Vincenzo Nibali v soboto opustil ambicije za visoko skupno uvrstitev, se je odprla tudi priložnost za druge člane ekipe Bahrain-Merida. Zaradi zelo razgibanih tras sta bili sobota in nedelja kot nalašč za ubežnike. Z Matejem Mohoričem sta že v petek napovedovala poskuse. Slednji tudi s prispodobo »o okusu krvi v ustih«, vendar se je čez nekaj ur s tehtnim argumentom premislil. V soboto je do Saint-Etienna uspelo pred zasledovalci uspelo ubežati velemojstru pobegov Thomasu de Gendtu in Julianu Alaphilippu. Francoz je na predvečer največjega francoskega državnega praznika znova slekel Italijana Giulia Ciccona iz rumene majice. Dan Bastilje je bil skoraj rezerviran za Tratnika. Ubežna petnajsterica je bila izjemno močna po imenih. Večkratni svetovni prvak v kronometru Tony Martin in Nicolas Roche sta prevozila že več kot 175 etap na Touru. Tratnik je bil največji zelenec v skupini. V boju za zmago, ki v cestnem kolesarstvu zmaga pomeni vse, skoraj vse, je to velikokrat odločilno. Tudi glavni športni direktor Gorazd Štangelj je imel mešane občutke prav zaradi tega. Priložnost za novo etapno zmago ekipe Bahrain-Merida je bila pač (pre)lepa. »Take priložnosti na Touru se ne ponavljajo vsak dan. Mogoče bo na novo Tratnik čakal leta. Če je tako, kot iz mojih podatkov iz spremljevalnega avtomobila razberem, je preveč moči porabil v spodnjem delu zadnjega vzpona, Na vrhu je tako zmanjkalo prav tistih 15 metrov, da bi lahko ostal spredaj z Rochem, Impeyem in Benootom. Ne vem, kaj naj naredim, da bo take, kot je Tratnik, to izučilo. Prav nobenega taktičnega razloga ni imel, da je na čelu narekoval ritem. Ni bil favorit, ni bil pod pritiskom, ni bil na očeh. In kdo je čakal za njim? Tisti, ki so bili potem na cilju spredaj,« je bil Štangljev pogled kot vedno strog. »Ključni trenutek je bil, ko sta mi ušla Roche in Benoot. Impeyu mi žal ni uspelo slediti. Na klanec sem imel svojo dirko,« je Tratnik še enkrat povzel svoj pogled s kolesa. Impey, južnoafriški prvak, ki je pred sedmimi leti opozoril nase z zmago na slovenskem touru v Metliki, se je v zaključnih 15 kilometrih izkazal za najmočnejšega moža dneva: »V zaključku sem vozil pametno. Na srečo sem imel za to tudi noge. Bil sem že v številnih pobegih, vedno neuspešno. Vedno je nekaj zmanjkalo. Končno so se uresničile sanje.« Sledi dan za sprinterje.
