Jaka Verbič, avtor idejne zasnove prenovljene bohinjske ladje: »Če bi oblikoval otroške vozičke, bi bili zagotovo brez kolesc«

Pod idejno zasnovo prenovljene bohinjske ladjice Triglavska roža se je podpisal 35-letni industrijski oblikovalec Jaka Verbič iz Ljubljane. Po zavidljivih izkušnjah na področju oblikovanja, tudi plovil, je to eden njegovih prvih večjih projektov na samostojni poti.

Spoznal sem jo v mladosti, saj sem v teh krajih preživel veliko časa. V študentskih letih sem sodeloval pri produkciji televizijskih oglasov, precej smo jih posneli ob Bohinjskem jezeru.

V otroštvu še ne. Kasneje sem opazil, da se okolje skupaj s ponudbo razvija, napis na barki pa ostaja enak in izdaja, kdaj je barka prišla v Bohinj ter od kdaj se na njej ni nič spremenilo. To me je zelo motilo. Vesel sem bil povabila k sodelovanju in tako sem spoznal tudi ozadje. Odločil pa sem se, da bo moja ideja zagotovo bolj prilagojena bohinjskemu »žmohtu«, torej tistemu, kar je samo bohinjsko in kar ta kraj loči od drugih.

V ta del prenove v zaključni fazi se nisem spuščal. Med drugim tudi zato, ker sem pred tremi meseci postal oče. Vseeno pa se mi novo ime zdi zelo posrečeno, saj ima tudi simbolen pomen iz povesti o Zlatorogu. Mislim, da bodo to uspešno zgodbo vodiči dobro znali predstavljati obiskovalcem. Tudi sam sem namreč pri idejni zasnovi prenove črpal dejstva predvsem iz okolja. Moral sem biti pozoren, da je oblika barke opazna, a ne vsiljiva, da ne zasenči okolja in njegove zgodbe. Zelo jasno sem moral izbirati oblikovne elemente, ki tvorijo celoto in so hkrati cenovno dostopni. Zavedal sem se, da vesoljska ladja v Bohinj ne sodi. Ladjica mora biti čudovita bohinjska razgledna terasa, s katere ljudje opazujejo okolico. In če ne bi bilo ljudi, ki so bili vpleteni v izvedbo in so razumeli, kar sem želel povedati, ter to celo nadgradili, barka ne bi bila takšna, kot je. Vanjo so vgradili veliko znanja in ponosa, kar se občuti na krovu.

Seveda. Preprosto je nekaj skicirati in dati v izvedbo. Ampak če prepustim reševanje detajlov v preveliki meri drugim, prepuščam kontrolo nad končno podobo nekomu drugemu. Zavedam pa se tudi, da bi lahko bila vsaka dokončana stvar še boljša. Moje delo se tako s splavitvijo barke ni končalo, to vem že iz preteklih izkušenj. Ko gledam nekaj, kar sem oblikoval, kako deluje, vidim predvsem napake in razmišljam, kako bi jih lahko odpravil.

Ne, vedno, kadar se bom vrnil v Bohinj, bom ves čas gledal barko in razmišljal, kako bi lahko stvari naredil drugače.

Vedno bolj sem prepričan, da je to stvar, s katero se človek rodi. Avtomobile mi je risal že oče in me je spodbudil k temu. Kmalu sem ugotovil, da obstaja poklic, v katerem rišeš barčice, avtomobile in motorje. Nikoli mi ni bilo žal, da sem se usmeril vanj. Menim, da ima človek že po naravi željo, da bi se premikal in da bi raziskoval. Predmeti, ki nam odpirajo nova obzorja, so verjetno za marsikoga ravno zato vznemirljivi. Zame zagotovo.

S partnerico sva imela voziček doma že pred rojstvom hčerke. Z zanimanjem sem si ga ogledoval in ga primerjal z drugimi. V praksi pa sem ugotovil, da manj ko ga opaziš med različnimi opravili, boljši je. Pomembno je, da se ga da zložiti z eno roko, da gre v avto, da lahko snameš košaro... Vse drugo ni tako pomembno. Sodelujem z mednarodno skupino strokovnjakov, v kateri izdelujemo vesoljske naprave, in sem v stiku z naprednimi tehnologijami. Razmišljal sem, da bi tudi otroške vozičke lahko opremil tako, da jih ne bi bilo treba več nositi po stopnicah. Če bi se lotil oblikovanja, bi zagotovo naredil takšnega brez koleščkov, takšnega, ki bi lebdel.

Vesoljske ladje. Nekdo je pisal o tem, da znamo priti v vesolje, ne znamo pa še te izkušnje narediti lepe. Vesoljskim ladjam pa tesno sledijo podvodna vozila.