Ukradena pri 50-ih našla svojo družino

Zgodovinarji in borci za človekove pravice domnevajo, da so v času diktature na ta način ukradli na desettisoče otrok, ki so jih ponudili v posvojitev, večina jih nikdar ni spoznala svojih bioloških staršev. Sprva so bili to pretežno otroci družin, ki so bile kritične do režima, kasneje tudi novorojenci revnih družin in neporočenih mater. V posvojitev so jih praviloma dobile verne katoliške družine, zveste Francovemu režimu. Ta praksa se je nadaljevala celo po Francovi smrti leta 1975, vse do leta 1987. Inés Madrigal je s pomočjo analize DNK uspelo izvedeti, kdo so njeni starši in njeni bratje. To je nekaj najboljšega, kar se ji je lahko zgodilo, pravi. Njena mati je sicer leta 2013 umrla, vendar ima še štiri brate in ti so čudoviti ljudje, je dejala. Madrigalova je poleg tega lani s tožbo proti zdravniku, ki jo je leta 1969 takoj po porodu odvzel njeni biološki materi, dosegla zgodovinski uspeh. Sodniki so ji priznali status ukradenega otroka in 85-letnega ginekologa spoznali za krivega, a ker je kaznivo dejanje po španskem pravu zastaralo, ta ni bil obsojen. Večini od 2000 kazenskih ovadb zaradi kraje otrok ni uspelo priti niti do te stopnje, postopke so zaradi zastaranja kaznivega dejanja ustavili, še preden so prišli na sodišče. Za to, da je Madrigalovi vendarle uspelo najti njeno biološko družino, je zaslužna neka ameriška banka DNK, ki je najprej našla njenega bratranca. Španski banki DNK, ki je hranila tako njeno DNK kot tudi DNK njenega brata, to ni uspelo. Da je posvojena, je Madrigalova izvedela leta 1987, ko je bila stara 18 let, da je bila verjetno ukraden otrok, je posumila šele leta 2010. Bratje so ji povedali, da mati nikdar ni izvedela, ali je takrat rodila dečka ali deklico, izgubljenega otroka pa nikoli ni pozabila.