Omenjeno navado ponekod še vedno pestujejo iz časov, ko so fižol pridelovali in shranjevali za ozimnico. Če nam tega ni treba početi, je stročji fižol bolje porabiti čim bolj svež, po možnosti naravnost z vrta. Če nam ne uspe vsega pojesti v sezoni, ga lahko zamrznemo – ozimnica, da ji ni para. Če moramo fižol kupiti, pa pazimo, da izbiramo čim bolj sveže, čvrste stroke brez večjih madežev in mehkih delov. Sveže stroke prepoznamo po tem, da so napeti in počijo, ko jih prelomimo. Strok, ki se upogne in ne prelomi, ni povsem svež, njegovi najboljši trenutki so že davno mimo. Stročjega fižola je seveda več vrst, ki se razlikujejo po obliki in barvi; lahko je ploščat ali okrogel, dolg ali kratek, rumen, svetlo ali temno zelen… Sivček je med najbolj cenjenimi slovenskimi avtohtonimi sortami, zelo okusen je tudi avtohtoni ptujski maslenec. Njegovi stroki so rumeni, zrna pa vijoličasto-črne barve. Tu so še zorin, klemen, nizki češnjevec, jeruzalemski fižol… Pri bolj mesnatih sortah stročji fižol običajno pripravljamo kot prilogo ali glavno jed, pri drobnejših sortah pa se obnese predvsem v solatah, juhah in enolončnicah. Pred pripravo mlad stročji fižol le operemo in mu porežemo peclje, na drugi strani, kjer so »bodice«, pa ga ne režemo, da med kuhanjem ne izgubi soka in s tem vitaminov. Narežemo ga šele kuhanega, če je to potrebno. Najbolje ga je kuhati v sopari, tako bo obdržal veliko več okusa in vitaminov. V kropu ga kuhamo le skupaj s preostalo zelenjavo, ko kuhamo juho, saj bomo sicer najboljše zlili proč. Tako kuhan fižol lahko zabelimo z bučnim oljem, mlado čebulo, kisom in soljo, lahko pa dodamo še paradižnik, kumare in celo skuto. Lahko ga zabelimo z drobtinami in maslom ter postrežemo z mlečnim močnikom… Mlade stroke lahko pripravimo tudi na enak način kot beluše: sotiramo jih, morda skupaj s česnom ali mlado čebulo, in vse skupaj primešamo makaronom ali špagetom. Če namesto testenin dodamo razžvrkljana jajca, morda še nekaj parmezana ali kakšnega drugega sira – ljubitelji mesnin lahko dodajo še kakšen suhomesnat priboljšek –, nastane imenitna omleta. Načinov je ogromno, med njimi bo vsak našel primernega zase, morda tudi po današnjem receptu. Le odlašati ni dobro predolgo v poletje, da nežni stroki ne postanejo nitasti.
Stročji fižol z lisičkami in mladim krompirjem
500 g lisičk, 500 g stročjega fižola, 2 paradižnika, 2 čebuli, 2 večja ali 4 manjše mlade krompirje, 4 žlice oljčnega olja, 2 dl vode ali zelenjavne juhe, morsko sol, sveže zmlet poper ali čili, muškatni orešček, 2 stroka česna, šopek peteršilja.
Lisičke očistimo in večje razpolovimo. Čebulo, česen in peteršilj drobno sesekljamo. Krompir oščetkamo in dobro operemo ter neolupljenega narežemo na kocke. Na olivnem olju rahlo popražimo čebulo, česen in pol peteršilja. Dodamo lisičke, fižol in krompir. Premešamo, pokrijemo in dušimo tri minute. Zalijemo z vrelo vodo ter začinimo s soljo, poprom in naribanim muškatnim oreščkom. Premešamo in počasi kuhamo deset minut. Paradižnik narežemo na majhne kocke, dodamo v lonec skupaj s preostalim peteršiljem. Premešamo, nato pa vse skupaj počasi kuhamo še nekaj minut, da se paradižnik zmehča. Postrežemo kot lahko samostojno jed, odlično pa se obese tudi kot priloga k mesnim jedem, denimo z žara.
