»V ozek izhod iz zadnjega krožišča malo pred zadnjim kilometrom smo pripeljali preveč v ospredju, ker je do tedaj ekipa s čela kolone popustila in so iz ozadja z višjo hitrostjo prileteli preostali sprinterski vlaki. Iz nastale situacije se do ciljne črte nismo uspeli rešiti,« je Matej Mohorič pojasnjeval okoliščine konca četrtega dne Toura v Nancyju.
Blisk iz Podblice je bil s 14. mestom celo najhitrejši mož ekipe Bahrain Merida in dosegel svojo najboljšo uvrstitev na Touru. Med dvajsetimi slovenskimi kolesarji v zgodovini Toura skoraj polovica nikoli ni uspela privoziti tako visoke dnevne uvrstitve. Vendar miselnost kolesarjev te ravni takih uspehov posebej ne ceni. Vse je podrejeno lovu na zmago, kar v kolesarstvu predvsem šteje. Izstopa pa, da Mohorič po specialnosti ni sprinter, kot je bilo vseh trinajst kolesarjev pred njim. Spretno je izkoristil zgoraj omenjene okoliščine turbulentnega konca. Ob izenačeni konkurenci glavnih sprinterjev in njihovih sprinterskih vlakov le mala sprememba na čelu kolone naredi vrtinčasto spremembo, Mohorič pa se v tem mojstrsko znajde. Seveda ni tega brez močnih nog: »Počutim se dobro. Ne čutim več posledic padca prvega dne. Tudi vzdušje na Touru vpliva. Je noro. Ob cestah so ogromne množice.«
Tik za Mohoričem sta v cilj pripeljala moštvena kolega Ivan Garcia Cortina (15.) in kapetan Sony Colbrelli (18.). Jan Tratnik je nalogo v sprinterskem vlaku opravil prej. »Ne, ekipna uvrstitev dneva ni bil naš cilj. Delali smo za Colbrellija,« je Mohorič zanikal naš namig, ali nemara v ekipi niso imeli v glavi tudi rezervnega scenarija, da bi s tremi kolesarji v ospredju poželi slavo ekipnih zmagovalcev dneva. Dosežki treh najhitrejših članov šteje kot ena od šestih glavnih razvrstitev, ekipa pa ima čast skočiti na zmagovalni oder. Sicer šele z dnevom zamika zaradi lažje izvedbe razglasitve, a vseeno šteje. Na smolo Mohoriča in ekipe se bodo danes v Colmarju z odra smehljali fantje Jumbo-Visma, ki je imela s favoritom Groenewegnom (5. mesto), junakom uvodnih dni Teunissenom (6.) in Norvežanom Jansenom (21.) nekaj mest boljši seštevek.
Tretje mesto je ostalo ekipi Deceuninck-Quick.step. Z Elio Vivianijem so poželi slavo dneva. Tisto, kar največ šteje. »Po zmagi na Giru in Vuelti še zmaga na Touru. To mi veliko pomeni. Ne morem verjeti. To je bil moj cilj leta. Razočaranje v Bruslju, ko je bila v igri še rumena majica, me je le podžgalo,« je bil nad velikim trojčkom etapnih zmag na vseh treh velikih tritedenskih dirkah, skupaj deveti, navdušen 30-letni Elia Viviani. Seveda se je posebej zahvaljeval tudi sprinterskemu vlaku, ki ga je pripeljal v ospredje. »Svoje sem prispeval le v zadnjih 100 metrih. Ekipa je opravila fantastično delo,« jo je hvalil. Svoje je prispeval tudi rumeni Julien Alaphilippe. Moža v rumeni majici na delu pomočnika ni ravno videti velikokrat. »To je bilo blizu popolnosti,« je svojo ekipo hvalil šef ekipe Patrick Lefevere. »Upam, da bo še več zmag. Veliko truda smo vložili v Vivianija in njegov vlak. Čeprav vemo, da bo zapustil ekipo, ga bom plačal do konca decembra. Delal se bom, kot da bo za nas vozil še pet let,« je vedno iskrivi Lefevere dodal nekaj pikrosti na neobičajno prakso poklicnega kolesarstva. Današnja etapa vodi čez daljše petkilometrske klance v Vogezih in bo selekcija za del sprinterjev do Colmarja v Alzaciji. Diši po Mohoričevi akciji.
