V skladu z dogovorom, doseženim med pravkar končanim vrhom Afriške unije (AU), naj bi bilo čez leto dni, 1. julija 2020, v celoti vzpostavljeno doslej največje prostotrgovinsko območje na svetu – Afriško celinsko prostotrgovinsko območje (AfCFTA). Voditelji držav AU so med srečanjem v nigrskem glavnem mestu Niamey v nedeljo namreč sprožili pet operativnih mehanizmov trgovinskega sporazuma, zagon še drugih pa je odvisen od nadaljnjega poteka ratifikacijskega procesa v nacionalnih parlamentih. Nigerija in Benin sta bili prejšnji teden zadnji od 54 držav, ki so k AfCFTA pristopile (vse članice AU razen Eritreje, ki pa ne izključuje možnosti, da bi se mu pridružila), ratificiralo pa jih je sporazum za zdaj 25.
Doslej pičla medsebojna menjava
Od vseh celin ima prav Afrika najmanj trgovine, čeprav ima številna območja ekonomskega sodelovanja, ki se deloma med seboj prekrivajo: ECOWAS na zahodu celine, EAC na vzhodu, SADC na jugu in COMESA na jugovzhodu. Kljub temu je delež menjave med afriškimi državami le 18 odstotkov celotne, kar je, denimo, dvakrat manj, kot znaša delež notranje trgovine med državami Latinske Amerike.
Ta povrhu bolj ali manj stagnirajoči delež naj bi novi sporazum že v nekaj letih povečal za več kot polovico, s tem pa spodbudil ne le višjo rast celotnega afriškega gospodarstva, temveč tudi njegovo prestrukturiranje. Medtem ko tri četrtine afriškega izvoza na druge celine predstavljajo naravna bogastva (zlasti nafta in rude), imajo v znotrajafriški menjavi največji delež industrijske dobrine. Prostotrgovinsko območje naj bi omogočilo delitev dela med afriškimi državami in prineslo delovna mesta za – globalno gledano – najmlajšo delovno silo.
Kitajska računa na naravna bogastva in delovno silo
Območje AfCFTA je po številu prebivalcev (1,3 milijarde) primerljivo s Kitajsko, po gospodarski moči pa je z dobrimi 3000 milijardami dolarjev približno štirikrat šibkejše. In prav Kitajska je v naposled doseženem sporazumu za kulisami imela zelo pomembno, nemara celo odločilno vlogo. V Pekingu namreč od afriškega prostotrgovinskega območja pričakujejo ne le gospodarske, temveč seveda tudi (geo)politične koristi.
Kitajska je samo v zadnjih treh letih v Afriko bodisi v obliki lastnih naložb bodisi kreditov investirala več kot 50 milijard dolarjev, konec lanskega leta pa napovedala enak skupni znesek za naslednje triletno obdobje. Večina kitajskega kapitala, tako zasebnega kot državnega, je usmerjena v prometno infrastrukturo, zlasti železniško, letališko in pristaniško, ter v energetiko, predvsem nafto. Zdaj pa si Kitajska poleg surovin in energije v Afriki obeta za svojo predelovalno industrijo z nizko dodano vrednostjo tudi s pomočjo AfCFTA najti še cenejšo delovno silo od vietnamske ali bangladeške. or
