Etnografski muzeji nekdanjih kolonialnih velesil so se zadnja desetletja primorani spreobrniti: spovedati se morajo o lastnem deležu pri nastanku tretjega sveta in sprejeti drugačno vlogo, ideološko usklajeno s potrebami sodobne družbe. Tako se levijo v muzeje »svetovnih kultur«, preurejajo stalne razstave in odstranjujejo neustrezno rasistično naracijo, k sodelovanju pa pritegujejo tudi predstavnike skupnosti, katerih dediščino hranijo. Delovanje muzejev postaja resna notranje- in zunanjepolitična tema, kar dokazuje lansko poročilo o vračanju afriške kulturne dediščine, ki ga je naročil francoski predsednik Emmanuel Macron.
V tako napetih razmerah je nemogoče na skromen, nad »prvobitnostjo in raznovrstnostjo« kultur navdušen način razstavljati muzealije iz Afrike kot »zibelke človeštva«. Razstave o afriških kulturah na zahodu tudi ne bi bilo mogoče umestiti v prostore nekdanjega zapora, saj bi s tem tvegali kritiko neustrezne interpretacije gradiva. A v Sloveniji še nismo tako (pre)občutljivi, da bi kot obiskovalci iskali negativen pomen v dejstvu, da je Afrika treh muzejev, ta pomembna razstava, začela svojo pot prav v spomeniško konzerviranih jetniških celicah, ki slovenjgraškemu muzeju, ob pomanjkanju drugih prostorov, služijo za občasne razstave.
Mikrozgodovina naključij
Razstava opozarja na tri večje zbirke afriškega gradiva, ki so sicer že zastopane na stalnih razstavah v Slovenj Gradcu, Velenju in Ljubljani, ne pa tudi dovolj znane. Vse so povezane z ljubiteljskimi zbiralci, ki so predmete darovali, pri tem pa odstirajo našo soudeležbo pri raziskovanju Afrike. To sta – po slovenskih muzejskih zbirkah sodeč – najmočneje zaznamovali dve obdobji: vatikanska globalizacijska politika širjenja katoliške vere in jugoslovanska politika neuvrščenosti v času hladne vojne. Slovenski etnografski muzej (SEM) je slednje že leta 2017 smiselno navezal na izkušnjo slovenskih Afričanov na premišljeni eksperimentalni razstavi Afrika in Slovenija. Preplet ljudi in predmetov. Se pa v muzejskih zbirkah najdejo tudi dokumenti kolonialnih podvigov (primer zapuščine barona Codellija (1875- 1954) izpred prve svetovne vojne v SEM) ali tedaj modne egiptomanije; primer slednje je zbirka cesarskega kariernega diplomata Antona Lavrina (1789-1869) v Narodnem muzeju Slovenije.
Doslej strokovno najbolj obdelan je prispevek Ignacija Knobleharja (1819-1858), Lavrinovega sodobnika, ki je leta 1850 pripravil prvo afriško razstavo na Slovenskem in ki se mu v SEM posveča kustos Marko Frelih. Knoblehar je bil misijonar, prvi belec, ki je plul po Belem Nilu na skrajnjem jugu, in je še danes junak rodnega Škocjana na Dolenjskem, ki njegov rojstni dan obhaja kot občinski praznik.
Prav 200. obletnica Knobleharjevega rojstva pa je tudi povod za pričujoči medinstitucionalni projekt. Na bolj poglobljeno strokovno obdelavo pa še čaka gradivo drugih dveh zbiralcev – Franca Tretjaka, koroškega ekonomista in v letih 1952–1973 gospodarskega svetovalca OZN vladam mladih afriških držav, ter Františka Foita, češkega kiparja, pisca in popotnika, ki se je zaradi sovjetizacije domovine z ženo zadržal v Afriki kar 24 let (1947–1971). Del njegove obsežne zbirke je po spletu diplomatskih prizadevanj pristal v tedanjem Titovem Velenju. A tudi Koroški in Velenjski muzej v zadnjih letih ne počivata, prenovila sta stalni razstavi in afriški zbirki obeh zbiralcev dopolnila z novim gradivom.
Kaj si torej lahko obetamo od našega »domorodskega« pogleda na Afriko, če je konzul Lavrin že leta 1838 vedel, da moramo muzealizirati predvsem sebe in so za nas »predmeti iz eksotičnih dežel zanimivi bolj zato, ker jih pošilja tam živeči Kranjec«?
Fragmentarna afriškost
Razstava Afrika treh muzejev bo v Sloveniji postavljena trikrat, a nikoli ne bo enaka. Deluje namreč kot dopolnilo obstoječi stalni razstavi v muzeju gostitelju. V Slovenj Gradcu so stalno razstavo Brv med prijatelji, ki temelji na Tretjakovem dokumentarnem gradivu in spominih, tokrat dopolnili še s prvič razstavljenimi predmeti iz novejše donacije zbiralčeve družine. Jeseni sledi nova postavitev v Velenjskem gradu, naslednje leto pa še v Ljubljani. Vsakič se bo tako po obsegu kot po načinu postavitve prilagodila zmogljivostim posameznega muzeja, ohranila pa bo celostno grafično podobo oblikovalca Andreja Kneza s fotografijami Toma Jeseničnika.
Razstava želi skozi jagodni izbor spodbuditi zanimanje za afriške zbirke. Avtorji Marko Frelih (SEM), Brigita Rajšter (Koroški pokrajinski muzej) in Blaž Verbič (Muzej Velenje) izpostavljajo predvsem etnološki vidik razstavljenih muzealij, ki jih obiskovalec doživlja ahistorično, brez navezave na sodobno Afriko. S sklicevanjem na zbiralce kot avtoritete so dosegli, da predmete dojemamo kot avtentične, ne glede na to, ali so bili kupljeni na tržnici, pri preprodajalcu starin, podarjeni od gvinejskega ministra ali pa pridobljeni za prgišče steklenih kroglic pri plemenu Barijcev, na »terenu«.
Zdaj je že jasno, da na razstavi sicer res občudujemo predmete daljnih afriških ljudstev, a ves čas gledamo sebe oziroma poglavja iz muzealizacije drugosti na Slovenskem. Njena fragmentarnost se tako pravzaprav zdi edini verodostojni poklon kompleksnosti Afrike. Razstava v Slovenj Gradcu je neambiciozen, a zelo obetaven začetek večletnega projekta, ki ne bi smel ostati omejen na slovensko občinstvo. Potencial lahko črpa prav iz obstoječe zagledanosti v lasten popek: primerjalno preučevanje naše mikrozgodovine odkrivanja in reprezentiranja Afrike bi lahko s svojimi protislovji nemara vsaj za hip upočasnilo neokolonialistični stroj kulturne industrije.
