O kateri temi bi morali danes politiki nenehno govoriti ? To ni ne vladavina prava niti demokracija, ampak človeška revščina. Pa ne tista, ki je posledica omejenih naravnih danosti, temveč tista, ki jo s svojim pohlepnim in egoističnim ravnanjem vzpostavlja peščica (en odstotek) prebivalcev planeta Zemlja. Kakšne tegobe ustvarja širjenje in poglabljanje človeške revščine, vemo. Pogosto pa prezremo, da je revščina tudi (najbolj) učinkovito orodje proti uveljavljanju človekovih pravic. Več revščine vedno pomeni tudi manj (ali nič) človekovih pravic.
Ste ob pravkar končanih evropskih volitvah morebiti slišali kakega politika, da govori o revščini evropskih državljanov? Niste, jaz tudi ne! Pa kar 150 milijonov državljanov EU (skoraj vsak tretji) živi v revščini in celo vsak četrti otrok v EU revščino doživlja kot svoj vsakdan. Tudi vi ugibate, zakaj vendar politiki o revščini državljanov Evrope v 21. stoletju neradi ali skoraj nič ne govorijo, čeprav predstavlja popolno zanikanje osnovnih človekovih pravic. Pa bi tovrstne podatke morali poznati do podrobnosti.
Odgovor je kot na dlani. Politiki o revščini v javnosti preprosto nočejo govoriti, čeprav gre za kršenje osnovnih človekovih pravic. Takšno ravnanje ne pelje nikamor. Obljube politikov o uresničevanju družbene, materialne in okoljske blaginje ljudi brez načrtnega omejevanja in odpravljanja revščine ostajajo le mrtve črke na papirju.
Tudi pozivi organov OZN, naslovljeni na (vesoljno) človeštvo, naj vendar nekaj stori za obvladovanje revščine in podnebnih sprememb, delujejo kot procesije za dež. Ve se namreč, kdo so gospodarji sveta, ki imajo v svojih rokah (skoraj vso) oblast in dejansko tudi vzvode ključnih odločitev. Neposredno nanje, ne pa na vesoljno človeštvo, bi morali naslavljati zahteve za omejevanje revščine in podnebnih sprememb.
Med politiki ne bi smelo biti nikogar, ki nič ne ve o naravni hierarhiji odvisnosti različnih ravni uresničevanja človekovih potreb, od bioloških do najbolj kompleksnih psiholoških. Že vsaj pol stoletja (Abraham Maslow, 1943) je namreč poznana zakonitost, po kateri se nedeljive državljanske, politične, gospodarske, socialne in kulturne človekove pravice ter svoboščine začnejo skoraj brez izjem uresničevati na najnižji hierarhični ravni, na ravni osnovnih bioloških potreb. To so pravica do dela, do socialne varnosti, do pravične in zadovoljive nagrade, do primerne življenjske ravni posameznikov in njihovih družin (hrana, stanovanje, zdravstvena oskrba) in do izobraževanja. In kaj državljanom Evrope zagotavlja evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP)?
Prav naštetih osnovnih človekovih pravic ne najdemo v besedilu konvencije. Tako smo državljani Evrope po zaslugi evropskih politikov ostali brez sodnega varstva svojih osnovnih in zato tudi ostalih človekovih pravic. Nenehno ponavljanje mantre o človekovih pravicah in svoboščinah, kar počnejo politiki, upravičeno lahko štejemo za nedostojno in naravnost sprevrženo početje.
Iz omenjenega poročila odposlanca OZN Alstona razberemo napoved, da človekove pravice neposredno ogroža (tudi) globalni pretres, ki bo nastal zaradi vse večjih negativnih posledic podnebnih sprememb. Alston navaja »podnebni apartheid«, ki označuje razmere, ko bodo (redki) bogati imeli dovolj denarja, da bodo ubežali vročini in lakoti, manj premožni, to je večina, pa bodo nosili ceno takšnih sprememb.
Alston navaja podatke, ki tudi ravnanje nasprotnikov migracij postavlja v povsem drugo luč. Države v razvoju, iz njih prihaja večina migrantov, proizvedejo zgolj 10 odstotkov ogljikovega dioksida, bremeni pa jih kar 75 odstotkov stroškov podnebnih sprememb. Varno človekovo okolje predstavlja danes eno izmed osnovnih človekovih potreb. Tako kot vse ostale neuresničene osnovne človekove potrebe bodo tudi silovite negativne podnebne in okoljske spremembe lahko odločilno vplivale na omejevanje in končno povzročile tudi zaton človekovih pravic. Ko ima en odstotek prebivalcev planeta Zemlja v svojih rokah toliko bogastva kot preostalih 7,5 milijarde ljudi, pač ne moremo govoriti o demokraciji in vladavini prava, temveč le še o zatonu človekovih pravic.
Janez Krnc, Litija
