Sajeta je skozi svoje programske izdaje vedno poskrbela za raznolike vhode v kreativno glasbo: včasih so bili bolj etno obarvani, drugič bolj jazzovsko, zadnja leta z nekaj več elektronike in eksperimenta, vedno pa s pomembnim deležem krautrock glasbe, kar jih je naredilo prepoznavne in drugačne od drugih glasbenih festivalov. Vsa ta glasba se še vedno znajde na istem odru, zato je skozi leta nekako obveljalo, da se lahko na Sajeti vsakdo naposluša dobre glasbe.
Za to pa festivalski obiskovalec potrebuje tudi svojevrstno kondicijo, kajti koncerti si sledijo skorajda drug za drugim (letos jih je bilo 25), a zahtevajo zbrano in odprto poslušanje, smetana na torti pa so momenti presenečenj, ki so tudi posledica popolnega zlitja med nastopajočimi in obiskovalci. V tem komunikacijskem utripu se na poseben način razpustijo tudi rutinerji, recimo Rambo Amadeus, ki je bil osrednji gost petkovega dogajanja in je privabil tudi koga, ki ga sicer na festival ne bi bilo; ali pa potem naslednji večer, ki je potekal v šamanskem vzdušju, med ognjem in dežjem, ki ga je kontemplirala domača tolminska zasedba Salamandra Salamandra, do ekstaze pa pripeljala legendarna nemško-francoska naveza faUSt.
Soča v skulpturah
Čeprav je na prvo mesto postavljena glasba, Sajeta povezuje še druge ustvarjalnosti – film, multimedijo, video, poezijo, skulpture, performanse. Od nekdaj jih je zanimala tudi ekologija, bodisi skozi družbeno angažirane projekte, ki so potekali v minulih letih, bodisi umetniško angažirana razmišljanja, kot denimo letos, ko so udeleženci kiparske delavnice pri akademskem kiparju Marijanu Mirtu mešali glino z vodo, ki so jo zajemali iz reke Soče, in tako v skulpturo »trajno« vnesli odtis relativno neokrnjene narave kot opomin, da jo je treba ohraniti.
Delavnice so pravzaprav neodvisne od glasbenega dela festivala, nekatere so plačljive, nanje pa so se udeleženci morali prijaviti že vnaprej. Kristina Žnidaršič iz Lokve pri Sežani je denimo prišla izključno na Mirtovo kiparsko delavnico, že drugo leto zapored. Čeravno ni privrženka glasbe, ki se jo posluša na Sajeti, so z družino izkoristili možnost taborjenja, všeč jim je tudi sproščena družba. »Vzdušje je zelo navdihujoče, zato sem ponovno prišla. Kiparjenje je bilo nekaj novega zame, po navadi rišem. Mentor nam je izdelal konstrukcije po naših skicah, nanje smo nanesli lepljivo kašno zmes, na katero se je potem pritrdila glina, mi pa smo potem skulpturam lahko dali končno podobo.«
Američanka Catherina Squire, tudi udeleženka kiparske delavnice, je povedala, da je poročena z Angležem in da poleti veliko potujejo po Evropi. Že lani jih je pot zanesla v Slovenijo, na spletni strani so naleteli na Sajeto, jo obiskali, se navdušili in letos znova prišli. »Prepustim se občutkom tega okolja, tako nastaja tudi moja skulptura, ki bi jo težko ubesedila; predstavlja drevo, v njenem osrčju, v krošnji, pa sem zmodelirala človeško podobo.« Marijan Mirt je letos vodil delavnico že tretjič in pravi, da je udeležencev vsako leto več. Najprej so ga povabili, da bi imel delavnice z lesom, s katerim sicer dela, a ker to zahteva daljši postopek obdelave, se je odločil za petdnevni proces modeliranja, v katerem že lahko nastane konkretna skulptura.
Večgeneracijsko druženje
Oblikovalec Martin Zelenko Poles in slikar Paride di Stefano redno vodita likovne delavnice, ki temeljijo na recikliranju oziroma ponovni uporabi starih predmetov, papirja, tokrat so izdelovali maske. Delavnice so potekale vsak dan, vsakič z drugimi udeleženci, zato sta jih zastavila tako, da so uporabili kratkotrajnejše postopke izdelave. »Iz papirja, vode, lepila in kartona je nastala moja maska, ki bi lahko bila meduza,« je povedala osemletna Vita iz Ljubljane. Preostala dekleta so delala skupno masko. »Ker smo prijateljice, smo se odločile, da jo bo na koncu obdržala Eva,« je povedala Lejla. Na tej delavnici so izdelovali svoje maske tudi odrasli. Vseh delavnic je bilo 14, med drugim se je lahko preizkušalo v igranju na afriške bobne, na delavnici Mendrajne se je brala poezija in delal performans, mišljena pa je bila za starejše moške, ki morda menijo, da so ustvarjalne delavnice samo za otroke, izključno starejše domačinke iz Tolmina pa so se udeležile delavnice polstenja volne.
»Festival mi je všeč zaradi svoje odprte forme, ki jo ponuja, in raznolikosti programa, ki je namenjen vsem generacijam, hkrati pa vse poteka v sproščenem ozračju. Morda je tujcev za odtenek manj kot prejšnja leta, nekaj je domačinov, v glavnem pa prihajajo ljudje z vseh koncev Slovenije. Veliko jih prihaja že vrsto let, vračajo se tudi družine,« je povedala koordinatorka ustvarjalnih delavnic Nina Pernat. Za otroke in starejše od 55 let, ki jih ni bilo malo, je bila Sajeta v celoti zastonj.
Članica programskega odbora Sanja Popov Leban pravi, da se je ponovno zgodil festival, ki sicer ni ponudil presežkov, kar zadeva obisk ali zaslužek, da pa je tako med obiskovalci kot glasbeniki samimi spet pustil sled, ki se je ne da kar izbrisati. Med glasbeniki, pravi, že ustvarjalno vre naprej, dogovarjajo se za nadaljnja sodelovanja, na kar so seveda pri Sajeti ponosni.
