Čeprav je bil prvi med festivali, ki so se utaborili ob poletni Soči, ostaja najmanjši in najmanj komercialen, pa vendarle najbolj ustvarjalen. Prav spodbujanje kreativnosti in umetniške nadžanrskosti je prepričalo ministrstvo za kulturo, da je primaknilo izdaten programski delež k okrog 4o tisočakov težkemu proračunu festivala. Svoje vsako leto dodajo še Občina Tolmin, sponzorji in delež od vstopnic. Vseeno pa se zdi festival Sajeta med domačini najmanj priljubljen.
Komerciala pred ustvarjanjem
»Čeprav gre za edini festival ob Soči, ki ga dejansko organiziramo prebivalci Tolmina, se zdimo domačinom nekoliko nenavadni; posluša se recimo eksperimentalna glasba, ki ima že sama po sebi ozek krog poslušalcev, ničesar v programu pravzaprav ne moremo označiti za komercialno,« pravi Sanja Popov Leban, ena od organizatork Sajete. Kaj je v interesu občine, pa niti ni težko spregledati: na Metalcamp denimo pride vsaj desetkrat več obiskovalcev kot na Sajeto, namestitvene kapacitete niso polne le v označenem šotorišču, temveč tudi v mestu, trgovci pa svoje izpostave v tem času improvizirajo kar v taboru.
Pa vendarle se Sajeta lahko letos pohvali, da je pomnožila število svojih obiskovalcev. Že prvi dan, ko je dež za nekaj ur zamaknil nastop srbskega elektroakustičnega dvojca Ponton, je na Sotočje prišlo skoraj 200 ljudi, kar je presenetilo še organizatorje. Ne utaborijo se potem vsi za vse štiri dni festivala, prihajajo tudi samo na posamične koncerte, celo iz bližnje Italije. Italija je sploh domet, na katerega organizatorji ciljajo v prihodnje. Radi bi Sajeto čim bolj mednarodno obarvali, kajti zaenkrat je to precej »slovenski« tabor, le nekaj odstotkov gostov je tujcev. Drugače je seveda z nastopajočimi, ti prihajajo iz mednarodnega prostora.
Delavnice za odrasle in otroke
Na Sajeti ne gre le za poslušanje glasbe v večernih urah. Kamp se prebudi zjutraj z naravo, prek dneva vzdolž reke potekajo številne kreativne delavnice, v katerih se igrajo in ustvarjajo odrasli. In ker so dolgoletni obiskovalci Sajete medtem dobili že svoje otroke, imajo zadnjih nekaj let tudi delavnice zanje, ki so jih letos poimenovali Sajet'ka. Po šestnajstih letih Sajete je danes povprečni obiskovalec festivala star 37 let.
Če odrasli v delavnicah prebijejo več ur, je pozornost otrok mogoče držati na visoki ravni le kakšno uro, ugotavlja multiinstrumentalist Samo Kutin, ki je svoj prvi koncert v življenju imel prav na Sajeti in svojo prvo zvočno delavnico za otroke tudi. Prejšnja leta so otroci sami izdelovali inštrumente, pa je bilo to preveč komplicirano in je tokrat doma narejene inštrumente prinesel kar s seboj. »Mičken orkester« se je učil ritmov, dinamike, dirigiranja. In niti za trenutek se ni nihče dolgočasil. Sicer pa je Kutinu letos pripadla čast, da je s solo koncertom odprl novo koncertno prizorišče festivala – leseni splav sredi reke.
V glasbi so lahko ustvarjali tudi odrasli, in sicer v Laboratoriju Sonoro Piera Bittole Bona, italijanskega multiinstrumentalista; udeleženci njegove delavnice so tri dni spoznavali različne oblike in rabe improvizacije. Kot pravi Bon, išče v improvizaciji domačnost, sproščenost, ki jo je treba le poiskati, saj je že tako del našega vsakdana. Zato so bili udeleženci pozvani tudi k improvizirani sestavi instrumentarija, ki jim bo na koncu služil za koncert; tam se jim bo Bon pridružil s svojim saksofonom.
V sožitju z naravo
Fotograf in kipar Dušan Gerlica ima na Sajeti že svojo rezidenco – »tradicionalno kiparsko delavnico«. Pravzaprav je zraven že od zametkov festivala, ko je Janez Leban, še vedno osrednja gonilna sila Sajete, na Sotočju prirejal prve džezovske koncerte. Vneto je pripovedoval dijakinji umetniške gimnazije Ajdi Zupan iz Kopra, kako s posegom z dletom pri lupljenju skorje češnje raniš deblo, ki po nekaj minutah potemni. Polkrogce in krogce, ki ostanejo, se potem z dolbenjem obkroži in nastane grafika. Ajda Zupan je na Sajeti prostovoljka in je prišla pokukat še na kiparsko delavnico: »Les je dovolj mehak, da delo ni težaško, teksture so mi izredno všeč, sicer pa te sam les vodi, kako ga oblikuješ.«
Vsako leto zvočno tehnološko delavnico Boštjana Leskovška obiščeta Izoljana Blaž Stubelj in Jerneja Saloper. »Delavnice so dobra priložnost, da se preizkušava tudi v čem ustvarjalnem, medtem ko čakamo na večerne koncerte,« pove Stubelj, zatopljen v privijanje vijaka na majhnem sintetizatorju. To pomeni, da gredo tudi na terenska snemanja, kjer lovijo zvoke v naravi. »Ob koncu bomo pripravili avdiovizualni performans, da pokažemo, kaj smo tu počeli; sama bom poskrbela za video, Blaž za avdio,« še pristavi Jerneja Saloper.
