Ti okviri imajo širše prostorske, zgodovinske in organizacijske razsežnosti, brez katerih posebnosti Sajete ne moremo razumeti. Tolmin danes vsaj za nekaj tednov poleti velja za festivalski turistični kraj, ki med drugim gosti najbolj množičen specializirani glasbeni festival na prostem pri nas, metalski festival. Med vsemi festivali je Sajeta pravzaprav edini, ki je dejansko zrasel iz lokalnih potreb in pobud, njegovi organizatorji in osebje so doma iz Tolmina in Posočja. Edino Sajeta dejansko poteka na privlačnem kraju z naravnimi danostmi, na očarljivem sotočju Tolminke in Soče, ki so ga kot kraj za festivalsko druženje »odkrili« in »kultivirali« domačini in ki danes kljub propagandi drugih festivalov deluje predvsem kot sprostitvena točka za njihove obiskovalce. Sajeta je edina med festivali ob sotočju, kamor festivalski posel z žanrsko zoženim programom ni vnesen od zunaj.
Drugo in bolj ključno vprašanje je, kaj to pomeni za Sajeto kot prireditev, tako v odnosu do Tolmina, ki danes potrpežljivo golta turistične peneze od množičnega obiska »zunanjih« festivalov, kot v njenem odnosu do teh vrivkov, kamor se zgrinja več ljudi, kar ima tudi za kraj gospodarske in finančne posledice ter proizvaja širše sprejeto lokalno toleranco. Povsem na dlani je, da je Sajeta za pragmatično umevanje »mainstream« Tolmina manj zanimiva, malone obrobna v primerjavi z drugimi glasbeno-počitniškimi prireditvami v kraju, in je danes – datumsko stisnjena mednje – pravzaprav videti nekaj obskurnega in prehodnega, kar ji ob vseh običajnih organizacijskih težavah tudi onemogoča določene inovacije, programske poudarke in privabljanje novih obiskovalcev. To je precej zoprno stanje. Tisto, kar je bilo v slovenskem merilu dolgo posebnost Sajete, se pravi njen pisan program, taborjenje z delavnicami za otroke in starejše, eklektičen nabor nastopajočih domačih in tujih glasbenikov, ki so prej na komercialni margini kakor del širših utrjenih pogonov, je danes pravzaprav postalo ovira za njen razvoj ob treh komercialnejših festivalih.
Sajeta je z glavnim prirediteljem, tolminskim mladinskim klubom Mink, vseeno zunaj tega pogona, drugačna in originalna v zasnovi in izvedbi, nekako bolj privezana na okolje sotočja in z njim povezane mestne infrastrukture. Razmislek in nekatere napovedi organizatorjev, da jo bodo prihodnje leto premaknili v drug termin, so kar jasna znamenja njene zdajšnje »utesnjenosti« in zavedanja o njej, vključno s tveganjem, da lahko izgubi stalno drobno gručo privržencev, družinske šotoriščnike. Danes na štiri festivalske dni skrčen program »umetnosti in glasbe« je tudi okleščen nekaterih starejših festivalskih vsebin, ki so jih prej – ob ustreznejši finančni podpori, povezavah in iznajdljivosti – omogočale tedenske delavnice. Vseeno so sledi izvirnosti »samoumevno« vidne, denimo v izvrstnih metamorfozah scenografije festivalskega prostora in odra ali majhnega splava za nastope na reki. Zato je Sajeta poseben kraj, kjer pa se denimo dnevni entuziazem tolkalske delavnice prelevi tudi v motnjo.
Med glasbenimi nastopi in didžejevskimi napajanji prostora jih izpostavimo nekaj. Precej močan domači alterrockovski kontingent je šel po ustaljenih tirnicah in bolj sledil tujim zgledom. Pretežno je bil »žrtev« konvencij, kar je veljalo tako za trio Nina Bulatovix kot za Nikki Louder, ki so manj naelektreni in bolj potopljeni v statično monotonijo. Popoldanski četrtkov nastop na vetrovnem splavu domačega eksperimentatorja Sama Kutina na prirejenem hurdy-gurdyju je ob rabi elektrofonije dal druge razsežnosti, prikazal glasbenikovo nemirno in originalno glasbeno žilico. Trio neapeljskega/newyorškega kitarista Marca Cappelllija, Italian Surf Academy, je na naletel na limite lastnih predelav »klasik« špageti vesternov. Novi basist je skupino prikrajšal za nepredvidljivost v obratih in improvizirani nadgradnji znanih predlog. Zaradi nenadne odsotnosti nemškega kitarista hrupa Casparja Brötzmanna sta svoje v duu opravila divje inventivni basist Massimo Pupillo (trio Zu) in tolkalec/obdelovalec »found objects« F. M. Einheit (ex-Einstzürzende Neubauten), ki sta prav z vsem spomnila, zakaj so evropski eksperimentalni robovi rocka v obravnavi zvoka in hrupa dali toliko vznemirljive, telesne in domišljene muzike: gost, intenziven, detajlov in atake poln duo. Vrh vsega je bil glasbeni miniteater senc francoskega izdelovalca malih aparatur in mehanizirane muzike Pierra Bastiena, ki je krasni oltarček ozvočene mehanizacije dopolnjeval z improvizacijo ob žepni trobenti in s filmskimi projekcijami vzorcev karibskih godb. Ustvaril je čudodelništvo z gibom, inženirskim znanjem in mobilnimi zvočili, elegantno in toplo. Sajeta je bila vedno posebna zaradi takšnih nastopov, čudovite nepretencioznosti in iskrene zavzetosti.
