Festival v Karlovih Varih, idiličnem češkem termalnem letovišču, je tudi sicer nenavadna mešanica »visoke« in množične kulture, preprostega in glamuroznega. Svojevrstno protislovje izraža že vizualna podoba mesta, v katerem ob razkošju paviljonov, sprehajališč, hotelov in vil v dunajskem slogu vlada brutalistični hotel Thermal arhitektov Věre Machoninove in Vladimírja Machonina.
Vzhodno od zahoda
Del tega je nedvomno tudi sama zgodovina festivala, ki je bil nekoč zamišljen kot »festival A-kategorije za socialistične države«, po žametni revoluciji pa si je začel ustvarjati renome osrednjega filmskega dogodka v srednji in vzhodni Evropi. Da so organizatorji to dosegli, so morali po eni strani pritegniti velika filmska imena, kot so Miloš Forman, Lindsay Anderson, Annette Bening in Robert De Niro, po drugi strani pa so morali prikazati tudi dovolj zanimivih umetniških filmov – in predvsem avtorskih filmov iz regije, ki drugod ostajajo v ozadju, v Karlovih Varih pa jih ima priložnost videti tudi zahodno občinstvo.
Temu je od devetdesetih let dalje namenjen programski sklop Vzhodno od zahoda, ki se razvija še posebno v zadnjih letih – morda tudi zato, ker se razvijajo same vzhodne nacionalne kinematografije, ki jih predstavlja. Odličen primer je denimo Kosovo, od koder v zadnjih letih prihajajo izredno zanimivi filmi, med katerimi je veliko takih, ki jih posnamejo avtorice (Kosovo je ena prvih držav, kjer so uvedli zakonsko obvezno enakovredno financiranje filmov režiserk in režiserjev).
Letos je tak Agina hiša režiserke Lendite Zeqiraj, ki smo jo doslej poznali po kratkih in eksperimentalnih filmih, njen prvi igrani celovečerni film pa pripoveduje o skupini žensk in dečku, ki živijo v odročni koči v gorah. Agina hiša njihove zgodbe razkriva počasi in premišljeno: ozadje medvojne zlorabe in nasilja se razkrije šele skozi zaporedje njihovih vsakdanjih interakcij in pogovorov, ki zgodbe ne zapletajo na silo, temveč jo povedo minimalistično. Tema, ki pri tem še posebno zanima režiserko, je življenje na presečišču izkušnje spola in generacije, ki zaradi specifičnih zgodovinskih okoliščin v svojem doživljanju sveta ostaja osamljena.
Čudaški film ceste
Podobno kot kosovski filmi se razvija tudi ukrajinska kinematografija. Po predlanskem filmu Padanje Marine Stepanske in lanskem Vulkanu Romana Bondarčuka na festivalu letos predstavljajo film Moje misli so neslišneAntonia Lukiča. Podobno kot pri Vulkanu gre za nekoliko čudaški film ceste, v katerem se 22-letni Vadim, da bi kaj zaslužil in tako prišel v Kanado, poda na potovanje po Karpatih, kjer bi rad posnel oglašanje redke domorodne ptice. Preprost zaplet učinkuje – tudi zato, ker Moje misli so neslišne, sicer prvenec, izkazuje izostren občutek tako za vizualno kot za filmsko glasbo, predvsem pa za tragikomičen ton pripovedovanja, ki spominja na režiserje, kot sta Aki Kaurismäki in Roy Andersson.
Marsikaj zanimivega je letos najti tudi v drugih programskih sklopih festivala. V glavnem tekmovalnem programu je to španski film Avgustovska devica režiserja Jonása Truebe. Film prikazuje vsak dan nekega avgusta v Madridu, kjer si 33-letna Eva najame stanovanje brez klime in ob večerih pobegne v srce mesta, v muzeje, na festivale, performanse, ob reko in tam spoznava ljudi, s katerimi se zapleta v včasih intelektualne, drugič osebne pogovore. Gre za strukturo filma brez resničnega zapleta in razpleta, ki je namesto njiju sestavljena bolj iz vinjet poletnega Madrida in jo je ravno zato težko izpeljati tako, da vseskozi ohrani pozornost občinstva. Ravno to Truebi odlično uspe. Skozi na videz lahkotne pogovore namreč zariše miselno stanje in vzdušje mladih Špancev, ki si ne morejo privoščiti letovanja na obali kot generacija njihovih staršev: ujetost v razbeljene poletne mestne ulice v filmu postane simptomatična za splošnejši občutek zadušljivosti španskega vsakdana.
