Tarik Hodžić, režiser: Vojna, najlepši čas?!

Njegova ideja je sicer naletela na odpor – tamkajšnje filmsko občinstvo je naveličano filmov, ki se na takšen ali drugačen način ukvarjajo z vojno, in na družabnih omrežjih je izbruhnila prava polemika. Ko so čez štiri leta film premierno prikazali na Sarajevskem filmskem festivalu, se je vendarle izkazalo, da je Hodžiću o tistem času uspelo nekaj povedati na drugačen način – film je dobil tudi nagrado občinstva, srce Sarajeva. V Ljubljani so ga nedavno prikazali na festivalu glasbenega filma Naj se rola.

Da. To so bili dnevi odpora, dnevi načel, dnevi kljubovanja. Tudi jaz sem zaznal podobno energijo – v stanju razočaranja, otopelosti, frustracij vidiš nekaj novega, kar te zbudi. To je moč umetnosti, moč kulture. Pri ljudeh, ki doživljajo vojno, je to nekaj neopisljivega. Neverjetno je, da je bilo med vojno v Sarajevu denimo na desetine glasbenih skupin, danes pa jih je desetkrat manj. Med vojno smo na nek način doživljali vrhunce umetnosti in kulture prav zato, ker smo bili v tako nenormalni situaciji. Nihče ni razmišljal o denarju, o izvedljivosti, šlo je za psihološko preživetje.

Bruce je od vseh svojih sodelavcev še največ vedel, a jasno je, da tudi on ni imel pojma o realni situaciji. Iz arhivskih posnetkov v prvem delu filma je razvidno to, kar so potrdili tudi on in njegova ekipa: to je bila vojna v svoji najhujši različici. Ko se je zdaj, dobri dve desetletji pozneje, vrnil, je bil šokiran: šele zdaj je ugotovil, kako blizu je to bilo, kako malo je pomenilo človeško življenje, kako so se ljudje nesmiselno pobijali. Vseeno je njegov koncert vsaj za tisti večer spremenil njihova življenja in dojemanje sveta.

Čudovito srečo smo imeli: Bruce nam je dovolil, da uporabimo vso njegovo glasbo. Mislili smo, da bomo morda dobili eno, dve skladbi, potem pa smo imeli kar naenkrat možnost narediti najboljši soundtrack na svetu. Na koncu smo jih uporabili petnajst. Glasba prevzame vlogo pripovedovalca, je komentar na situacijo, kot jo vidi tedanja kamera. Gre za njegovo solo glasbo, ki seveda ni tako komercialno uspešna kot tista, ki jo je naredil z Iron Maiden. Neki novinar ga je celo vprašal, če je napisal glasbo posebej za film. Neko dekle pa je komentiralo: vojna je končno dobila svoj soundtrack.

Da, to je bilo vprašanje. V filmu nekdo lepo pove: bil je najstnik, zanimali so ga glasba, bendi, kitare, končno si je kupil kitaro, a ni bilo elektrike, da bi jo lahko igral. Člani ene izmed glasbenih skupin so, ker je kar naprej zmanjkovalo elektrike, začeli preučevati ritem, v katerem se to dogaja. Čez nekaj časa so točno vedeli, kdaj bo elektrika v katerem delu mesta. Tako so se vsak dan vozili gor in dol po mestu, z vsemi inštrumenti, ter lovili elektriko. Takih zgodb je za nov film. Za te ljudi so pomenile rešitev, vsaj malo so lahko živeli, vsaj malo bolj normalno je bilo vse skupaj. Nekdo izmed nastopajočih v filmu reče: to je bil najlepši čas mojega življenja. Kaj?! Vojna je bila. Ampak ljudje so držali skupaj. Bili so solidarni. Materialna izguba ni bila pomembna, zapomnili so si lepe stvari. Zdi se mi, da smo bili takrat boljši ljudje. Zdaj, dobri dve desetletji pozneje, se mi zdi, da smo bolj odtujeni drug od drugega.

Kaj vse se je zgodilo, šli smo skozi tranzicijsko obdobje, zdaj pa kapitalizem dela svoje. Danes se ljudje bojujejo za preživetje – takrat pa smo bili vsi nekako srednjega razreda. Zdaj se moramo bojevati eden proti drugemu, eden drugemu dvigujemo občutek negotovosti. Poglej moj mobitel, boljšega imam kot ti. Med vojno to ni bilo mogoče – seveda, ker ni nihče imel ničesar. A zanimivo je, da je bila situacija z vidika preživetja veliko nevarnejša kot zdaj, nobenega zagotovila ni bilo za nič, a so ljudje nekako bolje delovali. Mislim, da to ni stvar Balkana ali Evrope, povsod se dogaja podobno. Tehnologija nas bi morala bolj povezati, a smo si postali tujci.

V Bosni je položaj zelo zapleten. Na vsako vprašanje obstajajo vsaj trije odgovori – država je pač razdeljena na tri dele. In to bolj v glavi kot kaj drugega. Zdi se mi, da v praksi položaj ni tako slab, kot je to videti v medijih. V vsem času, ko snemam v Bosni, nisem imel nikoli nobene slabe izkušnje. Ne po vaseh ne po hribih. Vsi se spomnijo, kako so ljudje na Balkanu znali biti dobri sosedje. Tisto, kar pišejo mediji, določa branost. Ali bodo ljudje kliknili na članek? Seveda pa to samo po sebi ustvarja negotovost. Vsak misli, da je v drugem mestu, v drugem delu države, bolje.

Daytonski sporazum je vzpostavil mir. To smo takrat najbolj potrebovali. A po drugi strani je napisan tako, da je hkrati neke vrste prisilni jopič. Vsak je dobil ročno zavoro, s katero lahko samovoljno ustavi kakršenkoli napredek. Tako ni načina, da bi prišli do skupnega dogovora, da bi šli naprej. Vsem je cilj Evropska unija, a hkrati drug drugemu mečejo polena pod noge. Po drugi strani smo imeli od Evropske unije določena pričakovanja, da bo kaj potekalo hitreje, da bo kaj tudi ustavila. V nekem trenutku smo ugotovili, da ji določene reforme preprosto niso v interesu. Nekomu to ustreza, to vmesno stanje, v katerem živimo, in v katerem ne moremo nič posebnega doseči.