Ljudje smo barvita bitja, barve nas tako ali drugače spremljajo vse življenje. Njihov vpliv naj bi bil precej večji, kot si večina predstavlja, ali je res tako, pa smo ugotavljali tudi na primeru dveh avtomobilov. Barvi karoserije tokratnih testnežev, športnih terencev, se namreč ne bi mogli bolj razlikovati. Če bela, v katero je bil obarvan citroën C5 aircross, načeloma pooseblja človeka, ki je duhovno motiviran, intenzivno meditira, je neobremenjen in kozmično moder, pa je sporočilo za človeka s črno barvo, ki je krasila nissana qashqaia, da izžareva avtoriteto in strah, je discipliniran in z močno voljo. Lahko torej že iz naštetega posplošimo, kdo izmed Slovencev je kandidat za prvega in kdo za drugega?
Nam je bela barva avre veliko bliže, torej bi moral v tokratni primerjavi v naših očeh C5 aircross z lahkoto slaviti zmago. Toda v intimnem spoznavanju smo ugotovili, da se bo moral močno potruditi, tudi zato, ker sta si tekmeca v številnih kategorijah neverjetno blizu. Na prvi pogled se ne razlikujeta toliko, kot bi mogoče pričakovali, glede na to, da sta oblikovalski filozofiji v Franciji in na Japonskem popolnoma različni. Najverjetneje tudi zato, ker v razredu športnih terencev, ko beseda nanese na obliko, tople vode ni mogoče odkrivati. Kljub temu francoz deluje bolj všečno in predvsem mladostno. Tudi zaradi barve, bela mu pristaja, medtem ko temna japoncu nikakor ne.
Qashqai je izkušen, saj se na cesti vozi že od leta 2006, ko so športni terenci šele začenjali svojo pot in ljudje ob pogledu nanje niso omedlevali tako množično, kot to počnejo danes. Pričakovali bi, da je prav ta izkušenost njegov velik adut, saj so imeli razvojniki dovolj časa, da so ga dodelali do popolnosti. Tako pa ne moremo mimo občutka, da v primerjavi s prvo generacijo ni naredil bistvenega koraka naprej, kar v svetu avtomobilizma seveda ni osamljen primer. Še kako dobro se na primer spomnimo prve generacije renaulta twinga, ki nam je bila občutno bolj všeč od aktualne, pa čeprav so ga zasnovali daljnega leta 1992. Največji aduti qashqaia so sodobnost, udobje in pogonski sklop. Čeprav je 11 centimetrov krajši od C5 aircrossa (450:439 cm), je na zadnji klopi občutno več prostora, tudi za glavi dveh potnikov, je pa res, da je citroën v prednosti pri prostornini prtljažnika (580:430 litrov), ki pa ima pri nissanu dodano vrednost – ima dvojno dno, ko zložimo zadnjo klop, pa je dno tudi povsem ravno. Zato pa hvalimo električna prtljažna vrata citroëna. Pri udobju sta si blizu, čeprav bi se med voznikovima sedežema odločili za citroënovega. Serijska oprema razvaja, tako z navigacijo, ogrevanimi in usnjenimi sedeži kot s tempomatom, ki pa nas je v japoncu jezil, saj je bil za časom, francozov je bil sodobnejši in je samodejno ohranjal varnostno razdaljo, zaviral in pospeševal.
Hvala bogu, smo dejali, ko smo izvedeli, da se jima po žilah preteka zelena kri. Dizlov smo se z leti že močno naveličali. Čreda konj – pri qashqaiu 160 in C5 aircrossu 181 – je obetala, da bo izkušnja vožnje nekaj posebnega. In je bila. Pričakovano smo bili na cesti med hitrejšimi, doseganje visokih potovalnih hitrosti pa je bilo za oba tekmeca šala. Ker oba že v osnovi tehtata 1,4 tone, smo bili vnaprej pripravljeni, da se to mora nekje tudi negativno poznati – pri porabi. Ko nam je potovalni računalnik nissana pokazal povprečje 7,3 litra, smo si kar oddahnili, vedoč, da bi lahko bila še precej višja in naši denarnici neprimerna. A kaj reči ob povprečnih 8,5 litra v citroënu? Absolutno preveč, saj smo se morali na črpalki ustaviti vsakih 600 kilometrov. Če bi bil pogon speljan na vsa štiri kolesa, bi še nekako razumeli, tako pa… Štirikolesnega namreč Francozi sploh ne ponujajo, Japonci pa zgolj v kombinaciji z 1,7-litrskim dizelskim motorjem. Smo pa bili pri obeh brez pripomb k delovanju samodejnega menjalnika (ima 7 stopenj pri qashqaiu in še stopnjo več pri C5 aircrossu), ki vozno udobje nadgradi in si vozniške izkušnje brez njega sploh ne znamo predstavljati.
Nasploh je visok položaj sedenja v kombinaciji s preglednostjo nekaj, kar vabi k nakupu enega ali drugega, so pa še največje razlike med tekmecema v zasnovi notranjosti, natančneje centralne konzole. Majhen ekran na dotik japoncu ni v čast, je pa pohvalno, da je večini aplikacij mogoče ukazovati prek gumbov, kar je enostavno in tudi med vožnjo dokaj varno. Francozov premore občutno večji ekran, prav tako na dotik, tudi sicer je ergonomija na zgledni ravni, nas je pa zmotil hrup, ki je nastajal ob pospeševanju. Testneža seveda nista poceni, a bi težko rekli, da sta predraga, saj sta zmogljiva, udobna in dobro serijsko opremljena. Za nissana qashqaia 1,3 DIG DCT tekna je tako treba odšteti 29.150 evrov, na ceniku je ob citroënu C5 aircrossu 180 EAT8 shine zapisana evrska številka 32.750. Več pa v sklepu.
