V preteklih dveh tednih sem dokaj redno prehajal slovensko-hrvaško mejo v neposredni bližini mesta, kjer živi naš pozabljeni prijatelj Joško. Vsakodnevno sem se vozil mimo slovenskih policistov, ki so kot najstniki na ljubljanskih avtobusih buljili v telefone in le tu in tam, običajno je bilo to v sredo, bežno ošvrknili dokumente, ki sem jih molil skozi okno, ter mi pokimali, naj nadaljujem svojo pot. Meja je bila v bistvu tako prehodna, kakor da bi Hrvaška že postala del schengenskega območja. Začela se je turistična sezona in čez mejo so večinoma hodili ljudje z namenom, da čez dan kolesarijo od Rovinja do Motovuna, zvečer pa pijejo Ožujsko pivo in jedo frigane zamrznjene kalamare, ljudje torej, ki bodo ogrožali le lastno zdravje in ki bi jim obmejni organi res brez potrebe posvečali odvečno pozornost. Turisti kot turisti, pač. Nadležni, neznosni, naporni, zoprni, glasni in tečni. In prisrčno dobrodošli, seveda.
Potem pa se je prejšnji četrtek popoldan vse ustavilo. Kakšnih dvajset avtomobilov je deset minut nepremično čakalo na prehod meje, kakor bi se nadnjo spustila žele...
