Omenjeno dejstvo se zdi precej zabavno, ampak leča ni kar tako. Okusna in zdrava stročnica spada ne le med najstarejše stročnice, temveč tudi med najstarejše kulturne rastline na svetu. Že pred 13.000 leti so jo gojili na današnjem Bližnjem vzhodu, uživali so jo že v kameni dobi. A pred 500 leti jo je začel zamenjevati ameriški fižol … Po njej je zaradi svoje oblike dobila ime tudi optična leča. Vse leto je nepogrešljiva na mizah tistih, ki se prehranjujejo zdravo, odlično se obnese tudi v poletni vročini. Čeprav ima malo kalorij, namreč dobro nasiti, skrbnejši jedci pa jo znajo pripraviti na tisoč in en način. Poleg vsega je leča poceni, predvsem pa izredno okusna in primerna za vrsto načinov priprave. Dobro jo je oprati in čez noč namočiti v hladni vodi, da se hitreje skuha (sploh v poletni pripeki), kuhat pa jo damo vedno v neslano mrzlo vodo, sicer ostane trda. Odlična je v solatah in enolončnicah, lahko jo skuhamo kot prilogo ali samostojno jed, lahko pa na osnovi leče skuhamo juho. Prav dobro se ujame z ribami in morskimi sadeži, denimo s popečenimi lignji in paradižniki (na sliki), nadvse odlična pa je po tokratnem starodavnem receptu za jed, ki ne izvira z ljubljanskega Viča ali z mejnega prehoda Vič pri Dravogradu, ampak z dalmatinskega otoka, kjer ji še danes pravijo pojorski bronzinić. To čudno ime bi lahko brez zadrege prevedli kot poljski (dalmatinsko poje) lonec (dalmatinsko bronzin), saj naj bi nekoč viškim poljedelkam takšno jed možje nosili za malico. Ali pa je bilo obrnjeno?
Viški lonec z lečo in lignji
500 g zelene leče, 3 velike čebule, 8 večjih strokov česna, večji šopek svežega peteršilja, 300 g ječmena oziroma ješprenja, 1 kg dobro očiščenih lignjev (ali sip, jed je mogoče improvizirati celo s hobotnico), 2 dl suhega primorskega belega vina (malvazija, pošip…), 2 dl paradižnikovega pireja (ali ustrezno količino okusnega zrelega svežega paradižnika), 0,5 dl desertnega vina (prošek), 1 veliko žlico dobrega balzamičnega kisa, 1 malo žličko mlete rdeče paprike (sladke ali za ljubitelje pekočega kombinacije z ostro), morsko sol in sveže zmlet poper, za veliko žlico sesekljanega svežega rožmarina in sivke, 2 (najbolje sveža) lovorova lista.
Lečo in ječmen ločeno namočimo (po potrebi oziroma po navodilih na embalaži) in ločeno damo v hladno, nesoljeno vodo ter pristavimo. Medtem drobno sesekljamo eno čebulo, štiri stroke česna in en šopek peteršilja ter vse sestavine med seboj zmešamo. Ko vodi z lečo in ječmenom zavreta, jima dodamo vsaki polovico sesekljane mešanice ter obe kuhamo pol ure (zrnja ne skuhamo povsem do konca). Medtem drobno nasekljamo preostali dve čebuli in ločeno preostali česen ter posebej preostali peteršilj. Dobro očiščene lignje narežemo na kolobarje. Čebulo do zlatega popražimo na oljčnem olju, dodamo lovorova lista, narezane lignje ter sesekljana česen in peteršilj. Ko voda, ki so jo spustili lignji, povre, zalijemo z belim vinom. Ko to izhlapi, dodamo paradižnikov pire oziroma drobno sesekljane dobro zrele paradižnike. Dodamo prošek, balzamični kis in po potrebi malo vode ter pustimo, da jed vre pol ure. Šele nato dodamo napol skuhano lečo ter napol skuhan in po potrebi izpran ječmen. Solimo, popramo, začinimo z mleto papriko, rožmarinom in sivko ter pokrito kuhamo še 15 minut oziroma toliko, da so vse sestavine kuhane in ustrezno zmehčane, kar ugotovimo s pokušanjem. Jed odstavimo in pustimo pokrito še vsaj nekaj minut, nato jo postrežemo kot samostojno jed, ki jo lahko za še boljši okus posujemo z malo sveže nastrganega ovčjega trdega sira.
