Bil je izjemno vroč poletni dan. V zraku se je čutila temperatura, ki je zavirala aktivnosti večjih razsežnosti. Čeprav je bila vojna, so se ljudje vseeno ukvarjali z vsakdanjimi opravili. Malo zaradi tega, da pozabijo na grozote, malo pa tudi zaradi tega, ker kakršno koli delo v času ogroženosti človeku daje neki občutek varnosti, ki je pogosto zavajajoč. Tako je bilo tudi tistega usodnega julija, ko je sedemletni deček pomagal očetu pri menjavi žarnice v sobi. Nenadoma je pregorela. Kot bi tudi žarnica slutila, kaj se bo zgodilo v prihajajočih dneh. In ko je fantek držal novo žarnico v roki, medtem ko je oče stal na stolu in odvijal staro, je nekdo od sosedov prestrašeno tekel po cesti in se drl: »Vojaki prihajajo!« Vas Urkovići leži v občini Bratunac v vzhodnem delu Bosne in tistega poletja je bila del zaščitene cone pod pristojnostjo Združenih narodov, ki pa je bila v resničnem življenju vse kaj drugega kot zaščitena. Oče je hitro spustil žarnico in svetoval dečku, naj se skrije pod posteljo, ampak bilo je prepozno. Neznanci v uniformah sivo-oljkaste barve so bili že v sobi.
Preden se je začel zavedati, kaj se je zgodilo, je bil že na tovornjaku zvezanih rok z ostalimi zajetimi. Na glavi je imel belo prevezo, ki mu je zakrivala pogled, ...
Že nekajkrat se mi je v Singapurju zgodilo, da je blagajničarka ali trgovka z mano avtomatsko začela pogovor v mandarinščini (uradnem jeziku kitajske...