Ne skači v vodo na glavo!
Zdravniki so dognali, da je v mesecih julij in avgust največ ljudi bolnih na ušesih. Preiskava je dognala, da so si nakopali bolezen s tem, da so pri kopanju skakali v vodo z glavo naprej. Zlasti vojakov mnogo oboli. Zdravniki svare občinstvo, naj ne skače v vodo na glavo, ker se pripeti večkrat, da poči v ušesu mrena (bobnič). Priporočajo pa prav posebno plavanje, ker je najzdravejši šport. S plavanjem se utrdi najharmoničnejše mišičje, se pomiri živčevje ter se pospešuje pravilno dihanje.
Slovenski narod, 26. julija 1900
Glas iz občinstva.
Piše se nam: V Ljubljani in okolici, pa tudi drugje po deželi se zdaj vrsti veselica za veselico – danes Ciril-Metodova, jutri sokolska itd. Mi smo prijatelji veselic, posebno še takih, ki imajo kak rodoljuben namen. Ampak pogosto se z njih vračamo nezadovoljni. Tistega takozvanega »odiranja«, ki so se ga ljudje prejšnje čase na veselicah že od daleč bali, zdaj ni več, zato pa zdaj nekateri gostilničarji, oziroma natakarice, skrbe za nezadovoljnost. V polliterskem kozarcu piva namreč manjka pogosto kar ena tretjina, toliko zavzame »porta«. In občinstvo godrnja in je nezadovoljno. Isto je z jedmi; porcije so ponekod kar za polovico manjše nego ob navadnih dnevih. Še prav posebno velja to o kruhu. In to je vzrok, da se občinstvo na veselicah nad gostilničarji pritožuje. Pričakujemo v tem oziru od strani gostilničarjev izboljšanja!
Jutro, 29. junija 1911
Vročinski val v juniju mesecu.
Zopet se nam vzbujajo spomini na vroče poletje 1911 in pred nami vstajajo grozne muke, ki so jih takrat morali brez vsake pomoči prestati v juliju in avgustu. Koledarsko poletje se še ni pričelo in že plava nad celo Evropo vročinski val poznega poletja, ki nas vse tlači in dela pobite, otožne, klavrne, poparjene in potrte. (…) Žgalina je pregrela ceste in zidovje in odseva iz njih zopet kakor iz žareče peči. Ubogo ljudstvo je od tega ognja že vse omamljeno in še v kratkih, malo ohlajenih nočeh najde le kratkega, nemirnega spanja. In ko se zjutraj zbudi, ga začne pretresali strah, ko se prikradejo prvi pekoči žarki »ljubega« solnca na obzorje. Posebno moški svet, ki mu je navada dala najneumnejšo obleko, ki si jo je mogel izmisliti sam peklenšček, trpijo in ginejo. Široko odprte turistovske srajce, to je še edina tolažba. Oh, ko bi smeli brez sukenj in suknjičev na cesto! Ženske so srečnejše. Kdo pozna vse njihove »trike«, s katerimi se znajo boriti tudi proti temu peklu. Lahne bluze, čim tanjše, tem boljše, in čim manj jih je, tem rajše jih nosijo! (…)
Slovenec, 7. junija 1913
Otroke v prosto naravo!
Naravnost življenskega pomena je za proletarske otroke iz večjih mest, da prežive v počitnicah vsaj nekaj časa na kmetih – v prosti naravi. Oni prah, oni zrak, ki so ga vdihavali celo leto ali v šolskih prostorih ali na mestnih ulicah, ki škoduje pljučam mladine, se mora nadomestiti z dobrim svežim zrakom. In najbolj so za prirejanje takih počitnih kolonij poklicane delavske kulturne organizacije. (…) Otroci so bodo zvrstili v mesecu avgustu. Prvo polovico bodo v otroški koloniji dečki, drugo deklice. Zaenkrat je število še majhno, prihodnja leta, ko bodo razmere ugodnejše, se bo pa zelo povečalo. – Naši »Svobodi« priporočamo, da nadomesti te počitniške kolonije, s pogostim prirejanjem izletov naše mladine v prosto naravo. Tako bo imela mladina vsaj enkrat tedensko nekaj boljšega zraka kot je ljubljanski. (…)
Naprej, 1. avgusta 1920
V kopališčih in letoviščih
Kopanje v morju in solnčne kopeli na obali sta dva najlepša momenta prebivanja v morskih kopališčih. Poleg tega naravnega užitka, ki ga nudi letoviščarjem morje s svojo mamečo lepoto, so pa še druge okolnosti. ki jih letoviščarji ne smejo podcenjevati. Tudi v večini naših letovišč se goji družabno življenje in kdor noče veljati za čudaka, se mu mora prilagoditi. K morskokopališki opremi spada v prvi vrsti kopalna obleka in sicer dve. Ena je za sprehode po obali, za solnčne kopeli, taka, v kateri lahko letoviščarji obedujejo in večerjajo v hotelu ali pa delajo izlete z motornim čolnom, druga je samo za kopanje. (…)
Jutro, 5. julija 1925
Zaključek šolskega leta v Zg. Šiški.
Šolsko leto 1924-25 se je na pet razredni ljudski šoli v Zg. Šiški pri Ljubljani nad vse žalostno završilo. Pričakovali smo, da bodo otroci pri sklepni šolarski maši zapeli vsaj par pesmic, kar se prav gotovo zgodi na vsaki zakotni, gorski enorazrednici. Toda v Zg. Šiški, na pragu mesta Ljubljane, še zahvalne pesmi nismo čuli. Obe kitici »Bože pravde« sta se zapeli brez učiteljstva. Otroci so jo zapeli sami. Upravičeno se čuje mnogokje, da je šola v Zg. Šiški ena najslabših v ljubljanski okolici in vendar je bila svojčas na mnogo boljšem glasu. Otroci so slabo disciplinirani. V cerkvi so se obnašali tako kot na cesti. Kaj je temu vzrok, ni težko uganiti. Drugače tudi biti ne more, odkar imamo prosvetno upravo, ki ne nastavlja, oz. prestavlja učiteljev po zmožnostih, oziroma potrebah, ampak po golih strankarskih vidikih. Vestni učitelji in Slomškarji se preganjajo, naprednjake pa puščajo za nagrado na najlepših mestih, čeprav svoji nalogi niso kos. (…)
Slovenec, 5. julija 1925
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
