Ste zadovoljni s prodajo, kot sta SDH in Abanka, ker ta (po njunih sladkobnih besedah) predstavlja priložnost za njeno rast in nadaljnji razvoj? Ste zadovoljni, tako kot je stranka NSi, ki ji je prodaja pomembna »zlasti z vidika ohranitve kredibilnosti …«. (Če »prevedem«, zlasti je pomembna naša podredljivost, poslušnost in izpolnitev izsiljenih zavez evropski komisiji.) Ste zadovoljni s kupnino, če vas sprašujem naprej, s kupnino, ki je skoraj dosegla vsoto njene dokapitalizacije? Za Šarca je razmeroma dobra, še bolj pa je zanj dobro dejstvo, da so se v SDH za prodajo odločili sami. Ali misli, da so ga s tem »odvezali« vsake odgovornosti? Mogoče je nekaterim ali mnogim od vas vse skupaj prav, mene pa skrbi in jezi. Skrbi me za našo prihodnost, jezi me nesposobnost in lakomnost vseh, ki so prignali Slovenijo v to situacijo.
Pri naši poti v »drugo Švico« sem se le nečesa naučila. Če nočeš biti presenečen ali razočaran, je treba besede in dejanja politikov (ter drugih, ki krojijo našo usodo) skrbno opazovati, če so v soglasju. Poleg epidemije lažnih novic, sovražnega govora je v velikem porastu tudi populizem in vsi skupaj prepričujejo dovzetne skupine volilcev: »Mi smo pravi za oblast.« Včasih me kakšne besede zbegajo in se sprašujem, kaj je avtor z njimi v resnici mislil. Takšne so bile zadnje izjave Marjana Šarca. Najprej »čivk« (po oddaji Brezno), da bi glede na »videno v oddaji moral SDH krepko premisliti o nadaljevanju prodaje Abanke …« Z njim je vzbudil vtis, da je sam proti prodaji, in upanje, da bo banka ostala naša. Po drugi strani smo lahko razbrali, da mu je šele oddaja »odprla oči«. Če to drži, se resno sprašujem, kakšne predsednike vlade imamo, da ga ne zadevajo tako pomembne zadeve. Pahor ni vedel za TEŠ 6. Šarec ne pozna problemov bank kljub temu, da so v vladi že pred meseci obljubljali, da bodo poskusili Abanko rešiti. O kakšnih naporih, da bi obljubo uresničili, ko je bil še čas, (da bi vlada vsaj enkrat poskusila ustaviti prodajni postopek), tudi nismo slišali. Zmotila me je tudi druga izjava, ko je zatrdil, da z njegove strani zagotovo ni pritiskov in da imajo v SDH vsi nekajkrat višje plače od njega, zato verjame, da so sami sposobni sprejeti odločitev. Se je v njem zbudilo Serpentinškovo duhovičenje? Je razmišljal o predlogu predsednika računskega sodišča, da bi moral imeti višjo plačo? Se je hotel odmakniti od svoje odgovornosti? Kakor koli, to niso argumenti, s katerimi bi lahko podprl trditev, da ne izvaja nobenih pritiskov. Razumem, da kakšna vprašanja človeku včasih presedajo, a od predsednika vlade bi si želela resnih in primernih odgovorov. O njegovi tretji izjavi pa malo pozneje.
Opozicija, posebej skrajna desnica, poskuša z vsem orožjem, zdaj ali nikoli, rušiti vlado. Tudi s »120-milimetrskimi minometi«. Uresničiti mora svojo napoved, da bo vlada do konca leta padla. Pri tem zlorablja vse, kar ji pride pod roke: migrante in prebivalce, ki se počutijo ogrožene; sodnike in tožilce, ki ji pri tem radi ustrežejo, (mimogrede: sodni svet je ugotovil, »da so Radonjićeve trditve brez podlage in posledica njegovega subjektivnega dojemanja«), starše otrok, ki se šolajo v zasebnih šolah, njihove učitelje, ravnatelje in lastnike. Pri tem ne mislim na Cerkev. (Cerkev je glavna, SDS je njen zastopnik, oba pa vodijo njuni subjektivni interesi.) Neverjetno, celo DS (državni svet) je postal glede šolstva strankarsko orodje. (Posvet v DS na temo šolstva, samo zasebnega, in »izbrani govorci« po predlogu in meri SDS.) Napadov bo še veliko. Po neuspešni interpelaciji Karla Erjavca je gotovo »na sporedu« še Pikalo. Vlada se bo laže obdržala, če bodo »strnili vrste« in se nehali boriti drug z drugim. Bratuškova se rada loti Šarca, nenačelna SD, posebej njen vodja poslanske skupine, pa Levice. Levica išče samozavest in svojo ceno. Po neuspelih evropskih volitvah (tako se mi zdi) se ji je znižal prag tolerance do vlade in vladnih strank, ki se do nje vedejo kot do Pepelke. Nezadovoljni so s sodelovanjem z vlado, ki se ne drži dogovorov. Luka Mesec bo zato organom stranke dal v razpravo smiselnost nadaljnjega sodelovanja.
In kako je reagiral predsednik vlade? Z lahkotnostjo, kot z zamahom roke, je odvrnil: »Če v parlamentu ne bo dovolj glasov, bo vlada pač padla, druge možnosti ni.« Zmotil me je način, kako je misel izrekel. Kot da gre za nekaj nepomembnega. Kot bi se vlade menjale vsak dan kakor nogavice. Tudi subjektivno doživljanje upravičenih očitkov Levice kot izsiljevanja ne upravičuje nobenega političnega cinizma.
Polona Jamnik, Bled
