Mojca Širok: Mafija je kot mutant. Ves čas ima enake vsebine v novi modernizirani podobi

V Ljubljani ni smeti

»Ko sem se leta 2007 vračala v Rim, je bila hčerka stara 22 mesecev. Takoj se je začela učiti dva jezika. Ves čas smo vzdrževali tesne stike s starimi starši, tako da ima tudi tukaj prijatelje in se je pravzaprav veselila, da bo prišla v Ljubljano, kjer ni smeti po cestah, kjer se kolesarji vozijo po kolesarskih stezah in so otroška igrišča za vsakim vogalom. Tega v Rimu ni. Ko smo se vrnili, je v Rimu ravno končala tamkajšnji prvi, petletni osnovnošolski cikel. Mož Marko, profesionalni fotograf, je leta 2007 odšel z mano kot moj snemalec in montažer. Je kreativec, zanima ga mnogo stvari in tako se je navdušil nad pivovarstvom. Nekega lepega dne je na vratih pozvonil sel hitre pošte in dostavil veliko škatlo. To je bil lonec za kuhanje piva. Tako je na štedilniku v Rimu začel pivovarsko dejavnost. Ko smo se vrnili v Ljubljano, je tu odprl obrtno pivovarno Tektonik. Pred tem je študiral recepte, raziskoval in bil na šolanju v Angliji. Zdaj se, ob skrbi za posel v Ljubljani, že veseli dodatnega kulturnega izobraževanja, obiskov belgijskih samostanov, kjer, zgolj po naključju, tudi varijo pivo. Spoznavanja novih jezikov in prijateljev se veseli tudi hčerka.

Lahko bi sicer ostala v Ljubljani, vendar mi očitno bolj ustreza, to sem pri svojih letih že ugotovila, da sem odvisna le od sebe. Kar ne pomeni, da ekipa Globusa ni bila zares odlična. Tretja možnost je bila, da bi pisala knjige, vendar ta pot finančno ne vodi nikamor. Kljub temu da je bila Pogodba najbolj prodajana knjiga lanskega leta, se od tega ne da živeti.«

»Lastniki imajo medije zato, da uresničujejo svoj poslovni interes. Ne gre za dobrotnike, katerih glavni namen je biti v službi resnice. Medij je lahko čudovito izložbeno okno za vse vrste produktov. Berlusconi, na primer, tega ni nikoli skrival.«

»Niti ne. Ko je gradil svoj medijski imperij, je imel politične botre, brez katerih tega imperija ne bi bilo. Potem so se italijanske politične stranke sesule ob političnih škandalih in zazeval je prazen politični prostor, on pa je ostal brez političnih zaščitnikov. Nekaj časa je iskal nekoga novega, dokler ni ugotovil, da lahko to delo, da postane zmagoviti politik, opravi sam. V skladu z izdelano marketinško strategijo je v treh mesecih vzpostavil stranko in na volitvah premočno zmagal. Podobna je zgodba Donalda Trumpa. Razvpiti medijsko izpostavljeni podjetnik na eni strani in pomanjkanje vsakršne kredibilne alternative na drugi.«

Mafijec kot policist in sodnik v eni osebi

»Mafija je kot mutant. Ves časa ima enake vsebine v novi modernizirani podobi.«

»Svoje korenine ima v posebnem družbenem okolju italijanskega juga s konca 19. in začetka 20. stoletja. Nastala je v vmesnem prostoru med lastniki zemljišč in delavci, dninarji, ki so ta zemljišča obdelovali. Bila je posrednik med oblastjo in plebsom. Tam je bila država šibka. Mlada italijanska oblast je na tem nerazvitem jugu, kjer kapitalizma tako rekoč ni bilo, s težavo vzpostavljala svoje institucije. V tem napol fevdalnem sistemu se je mafijec oziroma mož časti uveljavil kot sodnik, kot policist, kot odločevalec. Se pravi, opravljal je delo države. Raziskovanju ozadij tega delovanja sem posvetila vso svojo kariero. To sem poskušala razumeti v okviru širšega družbenega okolja. Ni me zanimalo kriminalno dejanje samo po sebi, ampak kako se ta princip delovanja lahko ohrani znotraj razvite družbe, znotraj evropske demokratične države. V Italiji država nad tretjino ozemlja nima oblasti. Tam gospodarijo mafijske organizacije, čeprav ima Italija najboljšo protimafijsko zakonodajo v Evropi. Pri javnih naročilih lahko sodelujejo le podjetja, ki imajo protimafijski certifikat. Tega pridobijo po temeljitem preverjanju, da niso bila nikoli na kakršen koli način povezana z mafijskimi organizacijami ali vpletena v kriminalna dejanja. A še vedno se prek raznih obvodov, prek drugih podjetij infiltrirajo v javna naročila v zdravstvu in gradbeništvu, ki so zlata jama za mafijske organizacije.«

Tožilec kot v hišnem priporu

»Naj vam ob ubitih tožilcih in novinarjih povem en klasičen primer. Leta 2008 sva z možem delala reportažo in govorila z zelo znanim palermskim podjetnikom, tudi lastnikom ene najbolj slavnih, starodavnih pekarn v mestu. Odločil se je, da prijavi mafijce, ki so ga izsiljevali za varščino. Najprej jim ni hotel plačati tega, kar so terjali od njega, sledili so zažig njegovega avta in vlomi. Ustrahovali so ga. Temu se je uprl in naredil nekaj nezaslišanega, odšel je na policijo in jih prijavil. Postal je medijski junak. Novinarji iz vse Italije in Evrope smo leteli k njemu in pisali reportaže. Bil je povsod, še v New York Timesu. Zdelo se je, da se je zgodilo nemogoče in da mu bo z izpostavitvijo uspelo prekiniti to zloglasno tradicijo. Imel je medijsko podporo, za seboj je imel državo, ki mu je dala zaščito. Od takrat je minilo deset let in kje je ta človek danes? Prejle sem govorila z njim, prodal je pekarijo, ker ni mogel več delati, in še vedno živi pod policijskim spremstvom. Ko se je prah polegel, je bilo vse kot prej.

Mafija deluje po starem načelu: ko pride vihar, se ajda upogne, ko gre mimo, se spet dvigne.«

»Neki tožilec mi je dejal: 'Živim kot v hišnem priporu. Ugotoviti moram le še to, katero kaznivo dejanje sem zagrešil.' Protimafijski tožilci imajo ves čas ob sebi oborožene telesne stražarje. Enega izmed njih sem obiskala na domu. Pred njegovo stavbo sta bili policijska in vojaška patrulja. V veži so bili stražarji, ki so te dodobra pregledali. Eden od njih se je s teboj peljal v dvigalu, katerega vrata so v pravem nadstropju odprli trije. Pred vrati stanovanja je stal še eden, v njegovem domu sta bila še dva ali trije. Šele po vsem tem sem prišla do tožilca, ki je pri kuhinjski mizi pil kavo.«

»Seveda, zato so denimo duhovniki tisti, ki si upajo zelo veliko. Nimajo družine in ne ogrožajo svoje dejavnosti. Njihovo delovanje in opora sta zelo pomembna za ljudi, ki tam živijo. Neki duhovnik iz zloglasne palermske četrti Brancaccio mi je dejal: 'Kako naj nekomu rečem, da mora prijavljati mafijo, vedoč, da lahko ta človek že naslednji dan ostane brez vsega? Jaz to lažje storim, saj nimam žene in otrok. Neki fant je prijavil izsiljevanje mafijca, ki je bil nato en dan v priporu, zatem pa ga je ponovno srečeval v svoji četrti. Kako naj mu rečem, naj prijavlja, ko ve, da njegovo življenje ne bo več enako, moral ga bo spremeniti, morda bo zapustiti dom.'«

»Za moč, ki ti jo dajeta denar in oblast, so pripravljeni narediti vse. Ko to enkrat izkusijo, ne morejo več nazaj. Bogastvo in vpliv, oboje je huda omama.«