Italijanske kriminalne organizacije je opisovala v knjigi Oblast brez obraza, pisala o nekdanjem premierju Silviu Berlusconiju, papežih Benediktu in Frančišku, lani pa je izšel njen kriminalni roman Pogodba. Diplomirala je iz slovenskega in italijanskega jezika ter magistrirala iz sociologije kulture.

Kakšna je bila pot do vaše prve službe na nacionalni televiziji?

»Prvič sem se z delom v medijih srečala poleti 1990, ko sem na Radiu Slovenija prevajala in brala prometne informacije v italijanskem jeziku. Če sem prav natančna, sem pred tem v rodni Novi Gorici sodelovala pri srednješolskem glasilu Kaki, ki ga je urejal moj prvi medijski šef, zdaj poptevejevec Branko Čakarmiš. Z lepimi občutki se spominjam tudi svojega dela na Radiu Študent, kamor sem prišla po avdiciji leta 1991. Nekega jutra, leta 1998, me je poklical Edvard Žitnik in vprašal, ali bi se jim pridružila v zunanjepolitični redakciji RTV Slovenija. Zanimivo, v prvem stavku ga je že zanimalo, ali imam diplomo. 'Kaj si moja mama?' sem si mislila.«

V Ljubljani ni smeti

Odločitev za ponovni odhod v tujino verjetno ni bila lahka. Razen poslovnega razpotja je bilo treba umestiti skupno pot vaše družine. Vsi imate svoje obveznosti.

»Ko sem se leta 2007 vračala v Rim, je bila hčerka stara 22 mesecev. Takoj se je začela učiti dva jezika. Ves čas smo vzdrževali tesne stike s starimi starši, tako da ima tudi tukaj prijatelje in se je pravzaprav veselila, da bo prišla v Ljubljano, kjer ni smeti po cestah, kjer se kolesarji vozijo po kolesarskih stezah in so otroška igrišča za vsakim vogalom. Tega v Rimu ni. Ko smo se vrnili, je v Rimu ravno končala tamkajšnji prvi, petletni osnovnošolski cikel. Mož Marko, profesionalni fotograf, je leta 2007 odšel z mano kot moj snemalec in montažer. Je kreativec, zanima ga mnogo stvari in tako se je navdušil nad pivovarstvom. Nekega lepega dne je na vratih pozvonil sel hitre pošte in dostavil veliko škatlo. To je bil lonec za kuhanje piva. Tako je na štedilniku v Rimu začel pivovarsko dejavnost. Ko smo se vrnili v Ljubljano, je tu odprl obrtno pivovarno Tektonik. Pred tem je študiral recepte, raziskoval in bil na šolanju v Angliji. Zdaj se, ob skrbi za posel v Ljubljani, že veseli dodatnega kulturnega izobraževanja, obiskov belgijskih samostanov, kjer, zgolj po naključju, tudi varijo pivo. Spoznavanja novih jezikov in prijateljev se veseli tudi hčerka.

Lahko bi sicer ostala v Ljubljani, vendar mi očitno bolj ustreza, to sem pri svojih letih že ugotovila, da sem odvisna le od sebe. Kar ne pomeni, da ekipa Globusa ni bila zares odlična. Tretja možnost je bila, da bi pisala knjige, vendar ta pot finančno ne vodi nikamor. Kljub temu da je bila Pogodba najbolj prodajana knjiga lanskega leta, se od tega ne da živeti.«

Menda so vam vsakič, ko ste prišli k novemu mediju, povedali, kako je bilo nekoč tam res dobro, zdaj pa so zlati časi že mimo. Nasploh se vloga medijev z leti spreminja.

»Lastniki imajo medije zato, da uresničujejo svoj poslovni interes. Ne gre za dobrotnike, katerih glavni namen je biti v službi resnice. Medij je lahko čudovito izložbeno okno za vse vrste produktov. Berlusconi, na primer, tega ni nikoli skrival.«

Je on načrtno kupoval medije za pohod na oblast?

»Niti ne. Ko je gradil svoj medijski imperij, je imel politične botre, brez katerih tega imperija ne bi bilo. Potem so se italijanske politične stranke sesule ob političnih škandalih in zazeval je prazen politični prostor, on pa je ostal brez političnih zaščitnikov. Nekaj časa je iskal nekoga novega, dokler ni ugotovil, da lahko to delo, da postane zmagoviti politik, opravi sam. V skladu z izdelano marketinško strategijo je v treh mesecih vzpostavil stranko in na volitvah premočno zmagal. Podobna je zgodba Donalda Trumpa. Razvpiti medijsko izpostavljeni podjetnik na eni strani in pomanjkanje vsakršne kredibilne alternative na drugi.«

Mafijec kot policist in sodnik v eni osebi

V kakšni formi je italijanska mafija danes?

»Mafija je kot mutant. Ves časa ima enake vsebine v novi modernizirani podobi.«

Zakaj je ravno Italija tako močno prepredena s tem »poslovnim« modelom?

»Svoje korenine ima v posebnem družbenem okolju italijanskega juga s konca 19. in začetka 20. stoletja. Nastala je v vmesnem prostoru med lastniki zemljišč in delavci, dninarji, ki so ta zemljišča obdelovali. Bila je posrednik med oblastjo in plebsom. Tam je bila država šibka. Mlada italijanska oblast je na tem nerazvitem jugu, kjer kapitalizma tako rekoč ni bilo, s težavo vzpostavljala svoje institucije. V tem napol fevdalnem sistemu se je mafijec oziroma mož časti uveljavil kot sodnik, kot policist, kot odločevalec. Se pravi, opravljal je delo države. Raziskovanju ozadij tega delovanja sem posvetila vso svojo kariero. To sem poskušala razumeti v okviru širšega družbenega okolja. Ni me zanimalo kriminalno dejanje samo po sebi, ampak kako se ta princip delovanja lahko ohrani znotraj razvite družbe, znotraj evropske demokratične države. V Italiji država nad tretjino ozemlja nima oblasti. Tam gospodarijo mafijske organizacije, čeprav ima Italija najboljšo protimafijsko zakonodajo v Evropi. Pri javnih naročilih lahko sodelujejo le podjetja, ki imajo protimafijski certifikat. Tega pridobijo po temeljitem preverjanju, da niso bila nikoli na kakršen koli način povezana z mafijskimi organizacijami ali vpletena v kriminalna dejanja. A še vedno se prek raznih obvodov, prek drugih podjetij infiltrirajo v javna naročila v zdravstvu in gradbeništvu, ki so zlata jama za mafijske organizacije.«

Tožilec kot v hišnem priporu

Še vedno ne vemo, zakaj ta kriminalni sistem še danes deluje v vsem svojem obsegu.

»Naj vam ob ubitih tožilcih in novinarjih povem en klasičen primer. Leta 2008 sva z možem delala reportažo in govorila z zelo znanim palermskim podjetnikom, tudi lastnikom ene najbolj slavnih, starodavnih pekarn v mestu. Odločil se je, da prijavi mafijce, ki so ga izsiljevali za varščino. Najprej jim ni hotel plačati tega, kar so terjali od njega, sledili so zažig njegovega avta in vlomi. Ustrahovali so ga. Temu se je uprl in naredil nekaj nezaslišanega, odšel je na policijo in jih prijavil. Postal je medijski junak. Novinarji iz vse Italije in Evrope smo leteli k njemu in pisali reportaže. Bil je povsod, še v New York Timesu. Zdelo se je, da se je zgodilo nemogoče in da mu bo z izpostavitvijo uspelo prekiniti to zloglasno tradicijo. Imel je medijsko podporo, za seboj je imel državo, ki mu je dala zaščito. Od takrat je minilo deset let in kje je ta človek danes? Prejle sem govorila z njim, prodal je pekarijo, ker ni mogel več delati, in še vedno živi pod policijskim spremstvom. Ko se je prah polegel, je bilo vse kot prej.

Mafija deluje po starem načelu: ko pride vihar, se ajda upogne, ko gre mimo, se spet dvigne.«

Kakšno je življenje z zaščito?

»Neki tožilec mi je dejal: 'Živim kot v hišnem priporu. Ugotoviti moram le še to, katero kaznivo dejanje sem zagrešil.' Protimafijski tožilci imajo ves čas ob sebi oborožene telesne stražarje. Enega izmed njih sem obiskala na domu. Pred njegovo stavbo sta bili policijska in vojaška patrulja. V veži so bili stražarji, ki so te dodobra pregledali. Eden od njih se je s teboj peljal v dvigalu, katerega vrata so v pravem nadstropju odprli trije. Pred vrati stanovanja je stal še eden, v njegovem domu sta bila še dva ali trije. Šele po vsem tem sem prišla do tožilca, ki je pri kuhinjski mizi pil kavo.«

To je velika obremenitev za vso družino…

»Seveda, zato so denimo duhovniki tisti, ki si upajo zelo veliko. Nimajo družine in ne ogrožajo svoje dejavnosti. Njihovo delovanje in opora sta zelo pomembna za ljudi, ki tam živijo. Neki duhovnik iz zloglasne palermske četrti Brancaccio mi je dejal: 'Kako naj nekomu rečem, da mora prijavljati mafijo, vedoč, da lahko ta človek že naslednji dan ostane brez vsega? Jaz to lažje storim, saj nimam žene in otrok. Neki fant je prijavil izsiljevanje mafijca, ki je bil nato en dan v priporu, zatem pa ga je ponovno srečeval v svoji četrti. Kako naj mu rečem, naj prijavlja, ko ve, da njegovo življenje ne bo več enako, moral ga bo spremeniti, morda bo zapustiti dom.'«

Kaj žene te mafijske združbe v dejanja, nevredna človeka?

»Za moč, ki ti jo dajeta denar in oblast, so pripravljeni narediti vse. Ko to enkrat izkusijo, ne morejo več nazaj. Bogastvo in vpliv, oboje je huda omama.«