Deseto leto teče, odkar je Franc Krašovec sprejel morda eno najpomembnejših in zagotovo ne prav lahkih odločitev v svojem življenju. Petindvajsetletno delo policista je obesil na klin in sprejel izziv, ki se mu je ponujal. Postal je oskrbnik Tončkovega doma tik pod vrhom 948 metrov visoke Lisce. »Niti za en sam trenutek nisem obžaloval te odločitve, čeprav je delo precej naporno, toda hkrati je tudi zelo lepo,« pravi Krašovec, ki se prihodnje leto odpravlja v pokoj. Posle prevzema njegova mlajša hči, toda sam vendarle ne bo povsem izpregel. »Seveda bom še vedno delal, a vendarle ne toliko kot doslej,« pravi.
V delo je že deset let vpeta celotna družina. Ko je kak večji dogodek in obiskovalce štejejo v tisoče, kot je bil sobotni Dan planinskih doživetij in je na Lisco priromalo med 3000 in 4000 ljudi, priskočijo na pomoč še sestre z možmi, strici, tete, prijatelji, študentje. Tončkov dom, zgrajen leta 1952, je tako v zadnjem desetletju spet poln življenja.
Razgled na velik del Slovenije
Tončkov dom tik pod vrhom Lisce, od koder se razprostre pogled po Dolenjskem gričevju pa vse do Julijskih Alp, Karavank, Snežnika, Pohorja, obiskujejo pohodniki, kolesarji, padalci, tudi plezalci, ki lahko na vrh priplezajo po zelo zahtevni planinski poti. Kakšno lepo nedeljo naštejejo tudi okoli tisoč obiskovalcev, pravi Krašovec. »Prav zanimivo je, kako so pohodniki bistveno bolj umirjeni in strpni kot tisti, ki se k nam pripeljejo z avtomobilom ali avtobusom. Tem se običajno vedno mudi in želijo biti takoj postreženi, pohodnikom pa nikoli ni težko počakati kakšno minuto dlje, če imamo gnečo.«
Krašovec je od nekdaj rad kuhal. Želja po lastni gostilni je v njem tlela že leta, a odločilen je bil sprehod s soprogo januarja leta 2010 do Tončkovega doma. Nekoč izjemno obiskana turistična točka je bila v tistem času brez prave ponudbe, brez življenja, daleč od nekdanje slave, ko jo je večkrat obiskal celo Josip Broz - Tito, po katerem so poimenovali eno od jedilnic, v kateri so se menda sklepali tudi pomembni dogovori.
»Tistega januarskega dne je bil krasen sončen dan, tu zgoraj pa meter snega. Človek bi pričakoval, da bo polno ljudi. A ko sva vstopila v kočo, je bila prazna, ni bilo niti zakurjeno in nikogar, ki bi naju postregel. Pozanimal sem se pri Planinskem društvu Sevnica in rekli so mi, naj kar pošljem prošnjo, saj naj bi v kratkem objavili razpis za oskrbnika. Bilo je še nekaj kandidatov, a očitno jih je moja vizija najbolj prepričala,« pripoveduje.
Postopoma je obnavljal dom
Njegova vizija je bila najprej obnoviti dom postopoma, kakor bo pač šlo. »V objekt dvajset, trideset let niso vlagali nič. Kar koli sem prijel v roke, je bilo pokvarjeno, nič ni delalo. Ker sem prej veliko honorarno delal pri zaključnih delih v gradbeništvu, sem znal sam marsikaj popraviti, začel sem obnavljati osnovne stvari, poleg tega smo se že v začetku dogovorili, da najemnino vlagam direktno v objekt.«
Februarja letos so odprli prenovljeno glavno jedilnico, načrtujejo prenovo jedilnice pri točilnem pultu in kuhinjo. Letos jih čaka menjava strehe in prenova 24 sob, načrtujejo je tudi rušenje stare depandanse, kjer bodo zgradili nov objekt za potrebe centra šolskih in obšolskih dejavnosti. »S pomočjo občine, ki je lastnica Tončkovega doma in v zadnjih letih res intenzivno vlaga v obnovo, smo celo prišli do faze, da menjamo stvari hitreje, kot se kvarijo,« doda Krašovec.
13.000 palačink na leto
Bogato kulinarično ponudbo prilagajajo glede na sezono, tako so pozimi na krožnikih pogosto krvavice, pečenice, jota, nepogrešljive enolončnice, poleti tudi meso z žara in seveda pice za mladino. Njihov večni adut je gobova juha z ajdovimi žganci, mnogi obiskovalci pa prisegajo na palačinke, ponujajo jih s kar 25 različnimi nadevi, kar je bila ideja Frančeve starejše hčere.
Na leto napečejo okoli 6400 porcij oziroma 13.000 palačink. Pečejo jih v dveh ponvah hkrati, včasih tudi v treh. Ker so od jutra do večera vroče, ne zdržijo dolgo. »Na dva do tri tedne jih je treba zamenjati, saj odstopi ročaj ali pa se izrabi material. Ravno danes sem eno zamenjal z novo,« se nasmehne. »No, saj smo s palačinkami delno pripravljeni že vnaprej. A ko pride kak nedeljski naval, jih je vendarle treba peči še sproti. Na velikonočni konec tedna smo jih v treh dneh napekli tisoč.«
