Ustanovitelj in dolgoletni vodja ljubljanskega Grafičnega bienala Zoran Kržišnik se je za medij grafike kot vstopne točke v mednarodni prostor odločil deloma zaradi tradicije predvojnih in vojnih let in deloma čisto pragmatično, saj je bilo pridobiti grafike lažje kot pa slike ali kipe in tudi cenejše so bile.
Pravkar odprti 33. grafični bienale za seboj vleče težko culo 64-letne tradicije in sledi, ki jih je ta pustila v lokalnem in malo manj v mednarodnem okolju. Iz te cule že več kot desetletje zajema v iskanju nove identitete, ki bi upravičila njegov smisel in obstoj. Nastal je namreč kot bienale tradicionalne grafike – jedkanice, akvatinte, suhe igle in podobnih tehnik. S to tradicijo, ki se je je dolgo oklepal in tako izstopil iz pomembnih tokov umetnosti, je prelomil leta 2001 pod vodstvom Lilijane Stepančič in začel pripravljati zanimive, kakovostne edicije; z novo ekipo pa se od leta 2011 vrstijo poskusi zlivanja tradicije in sodobnosti.
Med letoma 1955 in 2001 je Zoran Kržišnik bienale vodil skladno z jugoslovansko politiko in tako predstavljal grafike z obeh strani železne zavese in tudi neuvrščenih. Na tej tradiciji, a v dobi, ko je bilo to do pred kratkim zaželeno, zdaj pa spet postaja problematično, gradi bienale tudi danes.
Evrazijski talilni lonec
Letošnja odločitev, da namesto kuratorja razstavo pripravi umetnik, ni novost. Že na preteklem bienalu, ko so umetniki k razstavi vabili umetnike, je sodelovala tudi umetniška skupina Slavs and Tatars, letos pa so jih v MGLC povabili, da postanejo kuratorji osrednje razstave. V takšni vlogi so prvič, imajo pa prednost, saj je njihova umetniška praksa povezljiva s strateškimi hotenji bienala. Člani Slavs and Tatars so namreč iransko-ameriško-poljsko-belgijskega izvora in od leta 2006 z vizualno umetnostjo reflektirajo sodobnost, v kateri se prepletajo in spajajo raznolike nacionalne tradicije, ter ustvarjajo nekakšno sodobno globalno kulturo. Evrazijski talilni lonec s hipsterskim pridihom. V umetniški praksi stopajo po meji med politiko, umetnostjo, oblikovanjem, visokim in nizkim, zgodovino in sodobnostjo, raznorodnostjo krajev in izvorov podob, idej in stvari. Od njih smo pričakovali veliko, a odločitev, da se nameravajo »znova povezati z začetki ljubljanskega grafičnega bienala« in se, »ko je bila zamejitev na izbrani medij v zadnjih približno dvajsetih letih zmehčana, znova osredotočiti na 'grafiko' današnjega časa«, je že znana zgodba in povrhu na razstavi niti ne izstopa.
Satira kot strategija
Letošnji vstop v napovedano »sodobnost grafike« naj bi se godil prek fokusa satire v umetnosti in bienale tokrat nosi ime Vice v lisice. Satira in humor sta temi, ki sta Slavs and Tatars blizu, nista pa dominantna tema sveta vizualne umetnosti, kot je na primer v teatru komedija. Tokratni kuratorji razumejo satiro kot strategijo delovanja – tudi političnega, in hkrati kot vsebino umetniških del. Skupno točko med grafiko in satiro iščejo v tem, da govorita ljudem in za ljudi. Kako dober bienale smo si po teh izjavah lahko predstavljali: političen, živ, angažiran, humoren, pronicljiv.
Toda v osrednjem razstavnem prostoru, v MGLC, smo se težko soočali z razstavljenim in le redek nasmeh je preletel obraz obiskovalcev. Posamezni umetniki so, kot je bilo videti, dobili možnost, da so se predstavili s po več deli, a kateri umetniki? Obiskovalci so že ob odprtju glasno komentirali pomanjkanje muzejskih tablic, ki bi povedale, katero delo si ogledujejo, kdo ga je ustvaril, kaj šele, da bi dobili namig, za kaj gre. V pomoč so sicer knjižni vodniki z neberljivimi imeni avtorjev, a le redki kosi gledalca pritegnejo, da bi pobrskal za informacijami. Umetnine se zdijo sejemske narave. Morda je v osrednjem domu bienala še najzanimivejše delo Lawrencea Abuja Hamdana, ki kaže, kako lahko popačeni govor spremeni življenja.
Razočaranja
Glavna razstava je razprostranjena še na Narodno galerijo, NUK pa Galerijo Equrna, DUM, Dobro Vago in druge manjše ljubljanske razstavne prostore. V Narodni galeriji je Smrekarjev cikel naglavnih grehov izredno težko najti, saj ni niti označen kot del bienala (simpatični ježek, ki označuje lokacije bienala, je na dan obiska sameval v garderobi). Razočaranje je NUK, kjer so dela fluxusovca in mail umetnika Endreja Tota obešena poleg portretov Plečnika in šolskih risb in je vse skupaj videti precej žalostno.
Tudi v Equrni ni na ogled nič izstopajočega, v ZVKDS je na ogled povečana youtube različica sicer odličnih in kultnih Nadrealistov. Ob izboru lokalnih avtorjev si velja zares zastaviti vprašanje: sarajevski Nadrealisti, Smrekar, Pavliha, Jagodič? So se razen vedno odlične Alenke Pirman v teh prostorih humorju in satiri posvečali le v preteklosti ali pa so želeli kuratorji le razstaviti svoje umetniške mreže, ne pa raziskati lokalnega terena in predstaviti dela, kakršna so obljubljali? Večina razstavljenih umetnikov iz mednarodnega prostora je bila rojena v poznih sedemdesetih, osemdesetih ali devetdesetih letih, med Slovenci pa je iz te generacije le… Boštjan Gorenc - Pižama.
Izbor razstavljalcev je raznolik, ne vključuje le vizualnih umetnikov, ampak tudi druge kreativce, vabljene tujce v večini veže generacijska pripadnost, bolj kot ideje o satiri, humorju ali »sodobni grafiki«.
Kot kakovostnejšega velja izpostaviti na več razstaviščih domujoči domiselni projekt Aspergistanski referendum, v katerem se umetnik, kurator in aktivist Hamja Ahsan zavzema za introvertirance. Nagrajenec preteklega bienala Alejandro Paz je zavzel Plečnikov vrt in v njem postavil instalacijo Epikurjev vrt: vanj je naselil orkester brez dirigenta, glasbeniki pa so bili – žal le en sam dan! – razpršeni po vrtu in hiši.
Mladi
Na ogled je predvsem izbor del mlajše in mlade generacije, tiste, ki naj bi bila polna ustvarjalnega zagona, katere bodic še ni pomlelo kolesje sveta umetnosti. Toda bodočnost, kot jo zariše izbor Slovanov in Tatarov, ne navduši, razstavljeno ne pritegne pogleda ali drugega čuta, zdi se, da se umetniki v drugi vlogi kuratorjev niso najbolje izkazali. Zanimivejši je spremljevalni program, več pa bi si želeli od tistega, kar je središče, okrog katerega živi bienale, in to je razstava.
