Razstava grafičnega bienala, ki v prestolnici kraljuje že od leta 1955, je v preteklosti veljala za specifično na področju sodobnih vizualnih umetnosti, saj se je osredotočala predvsem na pregled del v grafičnih tehnikah. V začetku novega tisočletja pa sta se vedno bolj izražala želja po spreminjanju pomena besede grafika in hotenje po individualnem pojmovanju njenega pomena. Tako se je zgodilo, da smo ob vsaki novi razstavi videli vedno manj del, ki temeljijo na tradicionalni obliki obdelave matrice in njenega odtisa, in tudi letos je tako. Razstava, razporejena na več prizorišč, le na enem izmed njih, v Jakopičevem paviljonu, ponuja na ogled grafiko. Samostojna razstava brazilske umetnice Marie Bonomi predstavlja njena najnovejša dela in nekaj grafik, ki jih hranijo v stalni zbirki MGLC. Umetnica je na ljubljanskem grafičnem bienalu razstavljala že v zgodnjih 70. letih, še v času njegovega idejnega vodje Zorana Kržišnika. Ne vem, kako naj razumem njeno sodelovanje letos? Morda kot opravičilo in potrditev, da bienale še zmeraj lahko vključuje besedo grafika?
V preostalih prostorih MGLC, Galerije Škuc in na novo obnovljene Švicarije smo deležni pretežno prostorskih postavitev različnih instalacij, video- in avdioposnetkov, konceptualnih dokumentov, interaktivnih projektov… Postavitve so skrbno domišljene in gledalcu neposredno dostopne. Vendar se kljub prijaznim pridevnikom ne morem znebiti občutka sterilnosti, pretirane izčiščenosti del in njihovih umestitev v galerijski interier, ki pustijo gledalca praznega, brez čustev. Ko galerijski prostor zapustiš, morda lahko s seboj odneseš kakšen kos papirja, ki si ga pridobil, ker si se odzval umetnikovemu vabilu in dopolnil njegov koncept, in kakšno fotografijo, ki si jo posnel s svojim mobilnikom. Vznemirjenosti in želje posredovati informacije o razstavi prijateljem pa žal ni. Odgovor na tovrstna razmišljanja ponuja projekt v Galeriji Kresija z naslovom Praznina. Ja, prav to, praznino, čutiš v sebi, ko se sprehajaš od enega prizorišča do drugega z upanjem in željo, da bo na naslednji lokaciji mogoče doživeti kaj več. Upanje je varljivo. Razstava nagrajenca 31. bienala Ištvana Išta Huzjana iskanja in vprašanja še potencira. V dveh nadstropjih Mestne galerije so razstavljeni dokumenti, predmeti, ki prikazujejo življenje sodobnega (umetniškega) nomada, ki raziskuje premikanja tako v geografskem kot tudi v filozofskem smislu.
Celota bienala pusti vtis, kot ga sicer skoraj praviloma vzbujajo tovrstne razstave sodobnih umetnosti danes, kamorkoli po svetu bi se že namenili. Tu in tam kakšen samostojen projekt ali delo navduši, celota pa žal ne. Bienale grafičnih umetnosti se razvija, sledi sodobnim trendom, opušča idejo kuratorja kot vsebinskega vodje razstave in to delo nalaga umetnikom, ki poleg svojega umetniškega ustvarjanja prevzemajo vlogo selektorjev sodelujočih, pri čemer se zastavi vprašanje kriterijev izbire. In ne nazadnje, poimenovanje dogodka ne izpolni svoje napovedi.
Pa vendar… V Galeriji Društva likovnih umetnikov Ljubljana smo si v juniju le kratek čas lahko ogledali razstavo, ki ni bila del bienala, z naslovom Avanti grafika! Petra Kapš je med slovenskimi sodobnimi umetniki izbrala tiste, ki tradiciji grafike sledijo v posodobljenih klasičnih tehnikah in njihovih niansah, in lahko smo se prepričali, da grafika ni pozabljena oziroma prav nasprotno, da ponuja še veliko možnosti razvoja domiselnim ustvarjalcem.