Je res, kot je trdil George Orwell, vsaka šala že majhna revolucija? Ali je nasprotno smeh zgolj ventil za sproščanje pritiskov in napetosti, ki bi sicer vodili v politični prevrat? To sta zgolj dve od vprašanj, ki si jih je pri raziskovanju osrednje teme letošnjega Grafičnega bienala Ljubljana – satire – postavila kuratorska skupina Slavs and Tatars. Ta mednarodni kolektiv, ki se umetniško posveča območju vzhodno od nekdanjega berlinskega in zahodno od Kitajskega zidu, namreč že vse od svojega nastanka leta 2006 išče nove odgovore na pereča družbena vprašanja.
Geopolitičnost in grafičnost
V snovanju letošnjega grafičnega bienala so se najprej navezali na njegovo več kot šestdesetletno tradicijo. V času hladne vojne je bila Jugoslavija članica neuvrščenih, zato je bil bienale ena redkih platform, kjer so se umetniki iz držav Varšavskega pakta lahko srečevali z ustvarjalci iz severnoatlantskega zavezništva, opozarjajo. Ko pa je bila s koncem hladne vojne in kasnejšimi vojnami na Balkanu dediščina neuvrščenih razvrednotena, v ustvarjalnem in ekonomskem pogledu pa se je uveljavila konceptualna umetnost, je medijska specifičnost ljubljanskega grafičnega bienala trpela.
»Tudi zato smo se tokrat osredotočili na pojma geopolitičnosti in grafičnosti, ki se obenem zdita zelo aktualna in zastarela. Prav v žanru satire se grafika in političnost srečujeta, tudi v demokratičnem duhu, kot smo ga poznali v zgodovini,« pravi član kolektiva Payam Sharifi. Vesel je, da so mnogi od skoraj tridesetih gostujočih umetnikov navsezadnje tudi družbeni aktivisti, denimo londonski ustvarjalec Hamja Ahsan, avtor knjige Shy Radicals (Sramežljivi radikalci) o antisistemski politiki militantnih introvertirancev.
Humor, ki ni takoj opazen
Osrednjo bienalsko razstavo s pomenljivim naslovom Vice v lisice v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Tivoliju začenja serija satiričnih revij, ki so predvsem ob koncu 19. stoletja in v začetku 20. zaživele po vsem svetu – Simplicissimus v Nemčiji, Punch v Veliki Britaniji, Molla Nasreddin na Kavkazu, Pavliha, Kurent, Osa in mnoge druge pri nas. »Cenovna dostopnost tiska je delovala spodbudno, danes lahko podoben model prepoznamo v družbenih medijih, kjer se satira – v temelju spet grafična – živi v obliki memov ali protestnih plakatov,« meni Sharifi, omenja pa tudi širjenje kakovostne standup komedije znotraj nekomercialnih kanalov.
Slavs and Tatars so iskali humor, ki ni nujno opazen že na prvi pogled, in ga med drugim našli v seriji kosovske umetnice Flake HalitiSi to ti, Joe?, kjer spužva na marmorni podlagi predstavlja umetnika, ki se le stežka sooča z naraščajočimi zahtevami umetnostnega trga, pa v delih Martine Vacheve, ki skozi slike, grafike in keramične izdelke sprevrača v avtentične noše oblečene bolgarske ljudske junake. Latvijka Ella Kruglyanskaya je s svojimi oblin polnimi bojevitimi ženskimi figurami kritična do reprezentacije ženskega telesa v medijih. Proti seksizmu, rasizmu, transfobiji in drugim predsodkom se s svojimi projekti – denimo revijo Indigenous Woman, polno subverzivnih modnih fotografij in lažnih reklam za izdelke – bori tudi umetnica in fotografinja Martine Gutierrez, trans ženska iz Latinske Amerike.
Čeprav starejši beli moški v kritični družbi upravičeno ne doživljajo več slovesa, pripoveduje kustos, so vseeno morali izpostaviti tudi serijo Ničla enega najpomembnejših konceptualnih umetnikov zadnjih desetletij, Madžara Endreja Tota, pa tudi nedavno preminulega in pogosto spregledanega nemškega pionirja medijske umetnosti Ferdinanda Kriweta. »Njegovi besedila-znaki z besednimi igrami, kot sta suburbandit in homodelight, so nastali še pred popularizacijo identitetnih politik.«
Stare metode, nova znanja
V razstavišču Švicarije si je v sklopu razstave Fuchsa [fučka] se mi (No More Fuchs Left to Give) mogoče ogledati zbirko nemškega umetnostnega zgodovinarja in marksističnega aktivista Eduarda Fuchsa (1870–1940). Kot sta pojasnila Arthur Fournier in Raphael Koenig, ki bdita nad mnogimi arhivskimi zbirkami po vsem svetu, je na razstavi mogoče videti motivacijo kritično angažiranega Fuchsa, izdajatelja evropskih litografij, ki je v zgodnjem 20. stoletju moč karikature usmeril v boj proti fašizmu in kapitalizmu.
»Ob popularnih podobah na temo seksualnosti in politične moči na družabnih omrežjih pogosto rečemo, da se nam fučka. A Fuchs ne bi hotel, da nam je vseeno za stanje v svetu,« je dodal Fournier. Nemara pa bi lahko, kot namigujejo Slavs and Tatars, tudi danes v boju z avtoritarnim nacionalizmom in neoliberalizmom pri Fuchsu poiskali nasvete, kako razčleniti mase JPEG-ov, GIF-ov in natisnjenih satiričnih podob, ki strukturirajo sodobno vizualno polje.
