Mati in nekajletna hči sta pod mogočno tivolsko krošnjo jedli jagode, nekoliko sta se umaknili, da ne bi s klepetom motili tihe glavnine. Daisy je s ponosno lenobnostjo od sebe molila vse štiri tace in nikomur se ni imela namena umakniti. Niti študentki Enji, dežurni knjižničarki, ki je ravno pospravljala knjižno polico, kjer so pristale knjige po izbiri Mladih za podnebno pravičnost, niti Pupi, katere smrček je zvedavo iskal igro. Za zaskrbljeno gospo nad romanom Belo se pere na devetdeset, zagorelega mladeniča, ki ni dvignil oči od revije National Geographic, ter peterico drugih bralcev se je začel sončni dan v Knjižnici pod krošnjami.
Za staro in mlado
Zavod Divja misel si že petnajsto leto zapored s projektom Knjižnica pod krošnjami prizadeva za promocijo bralne kulture prav prek zasedanja (javnih) prostorov, ki jih preoblikujejo v kotičke tišine in miru, srečevanja s knjigo. Tivolska knjižnica, ki v četrtek in petek ter ob koncu tedna stoji ob Čolnarni, je največja, saj obsega tako slikanice Lile Prap kot prozo Nataše Sukič, Stanisława Lema in grafične romane Marjane Satrapi.
S titulo najstarejše se lahko ob petkih in sobotah hvali knjižnica v Trnovskem pristanu, v parku Zvezda je že peto sezono parkirana Ameriška knjižnica, ki vabi predvsem z naborom ameriške literature v angleščini. V Botaničnem vrtu bodo ob torkih in sredah popoldne prostor zase po novem našli ljubitelji poezije, na vrtu Plečnikove hiše bralci arhitekturnih tekstov. Dobra novica je, da se knjižnica vrača tudi v park Tabor, kjer so ob petkih dopoldne glasna branja za starejše, prav vsak dan pa lahko gugalnico in knjigo v Družinskem centru na Mali ulici kombinirajo otroci.
Kot pripoveduje koordinatorica projekta Gaja Naja Rojec, se v sodelovanju z založbami, ki knjige donirajo, trudijo za čim bolj aktualen in kakovosten nabor gradiva, ki ga poskusijo razporediti glede na kontekst krošnje. »Ker je v Ljubljani nasičenost s kulturnimi dogodki poleti velika, si na desetih ljubljanskih lokacijah prizadevamo predvsem za oaze miru. Tudi zato smo že pred leti prenehali prirejati spremljevalne dogodke, zdaj se zgodijo le izjemoma,« dodaja.
Spotoma ali z načrtom
Da ceni prav mir, je v tivolski senci, kamor se najpogosteje radi vračajo predvsem lokalci, povedal gospod Emil. Privoščil si je Iz mnogih dežel Louisa Adamiča. »Opisuje izkušnje priseljencev v ZDA, od Judov in Armencev do Grkov. To zelo zanimivo knjigo sem našel tule na policah. Lahko bi jo najbrž bral tudi doma, a rad pridem sem, če si lahko ukradem kakšno uro, zaradi narave in tudi družbe drugih bralcev, če le niso preglasni,« pravi.
Gotovo mu je ustrezala mirna Laura, sem se je prišla učit za izpit. »Pomembno se mi je zdelo, da ubijem več muh na en mah. Želela sem si prihraniti žalost učenja med štiri stenami, ko je zunaj tako sonce, vsi ti dražljaji me pri branju spravljajo v dobro voljo. Pa tudi moja psička Daisy rada pride sem počivat,« je kosmatinko pobožala Laura.
Tudi če bi se vnaprej dogovorila, jima najbrž ne bi uspelo, tu pa sta se srečala po naključju, sta v smehu dodala Sabina in Zoran. Slednji, v rokah držeč elektronski bralnik, je pojasnjeval, da ga navdušujejo zgodbe ljudi, ki jih tu sreča, knjižnico namreč rad obišče spotoma. Sabina se večkrat ustavi tudi na Trnovski plaži in na Kongresnem trgu, kjer prebere kakšno krajšo stvar. »Včasih je nerodno, da iste knjige naslednji dan ne najdem več na isti lokaciji, pa ne morem nadaljevati z branjem, a sem se že navadila, da knjigo fotografiram in potem poiščem v knjižnici,« je izkušeno sklenila. Koordinatorica pa je z dvignjeno obrvjo že razmišljala, za katero delo bi lahko šlo, knjige namreč med knjižnicami ne krožijo. »Srečali smo tudi že kak primer bralcev dolgih prstov, ki si kakšno knjigo iz navdušenja kar prisvojijo in obdržijo na domači polici.«
