V »lesarski« učilnici številka 11 novomeške srednje gradbene, lesarske in vzgojiteljske šole takoj pade v oči nekaj masivnih lesenih miz in omaric. Nekatere so prav umetniške, denimo miza s ploščo, ki je zalita s smolo, v njej pa vgrajena dva stara kosa orehovega lesa in vmes nekaj celih orehov. Ali pa mizica iz različnih vrst temnega lesa s svetlejšim izrezom v obliki srca na sredini.
Avtorica mizice je edina dijakinja v celotni generaciji »lesarjev« Maja Kapš. Pravi, da je želela izdelati enostaven izdelek za svojo sobo. »Vogali mizice so izdelani po starem, s tremi vezmi v eni, brez vijakov in moznikov. Sama plošča je pritrjena s kotniki, da se lahko tudi odstrani, okoli pa je furnirana iverna plošča ter naokoli masivni nalepki,« izdelek opiše Maja. Za izdelavo je potrebovala cele štiri mesece, saj se je sprva lotila dela z javorjevim lesom, a ni šlo, tako da je začela na novo, tokrat z lesom ameriškega oreha.
Kot pravi, se želi z oblikovanjem iz lesa ukvarjati bolj ljubiteljsko, pred zaposlitvijo pa nadaljevati šolanje na višji strokovni šoli, nato še na področju menedžmenta. »Resda delo z lesom velja bolj za moško poslanstvo, a marsikatera ženska bi brez težav naredila vse te izdelke. Edina težava je, če je treba premikati kakšne težje elemente, a tudi pri tem fantje zmeraj rade volje priskočijo na pomoč.« Sošolci so jo kot edino dekle v razredu izjemno lepo sprejeli, pravi. »Najtežja stvar zame sploh ni matura, ampak dejstvo, da bomo morali narazen. Ne da so me nosili po rokah, ampak smo si enakovredno pomagali, oni meni pri praksi, jaz njim s kakšnimi idejami ali pri pisanju seminarskih nalog,« pove zgovorna dijakinja.
Sledijo potrebam gospodarstva
Po besedah mentorja ter učitelja projektiranja, oblikovanja in umetniške obdelave lesa Gorana Delajkovića so letošnji izdelki zelo raznoliki, nekateri dijaki so se odločili za zahtevnejše konstrukcijske in oblikovne izvedbe, spet drugi so se držali klasičnih standardov, mnogi so se ukvarjali tudi z masivnim lesom, predvsem pri mizah. »Velik poudarek namenjamo klasični obdelavi lesa, kot denimo pri mizarjih, pri PTI-tehniku pa program razširimo na obdelavo s CNC-stroji. Poskušamo ustvariti univerzalnega tehnika, pri tem pa upoštevamo tudi potrebe naših partnerjev iz gospodarstva.«
S podjetji sodelujejo pri praktičnem pouku, hkrati sledijo tehnološkemu razvoju in temu prilagajo šolski program. Okoli 30 odstotkov je namreč odprtega kurikula, v katerem lahko korigirajo učne načrte glede na potrebe regije, pri čemer sodelujejo tudi podjetja glede na svoje potrebe.
Večina izdelkov nastane glede na želje in potrebe staršev ali samih dijakov. A masivna miza dijaka Nejca Lajkoviča vendarle ne bo stala v domači jedilnici, ampak jo bo prodal, da si bo lahko kupil stroj za nadaljnje delo doma, medtem ko bo študij nadaljeval na višji lesarski šoli. Njegova masivna hrastova miza že na prvi pogled izstopa, predvsem zaradi »prekrižanih« nog. Nejc prizna, da si je pri ideji pomagal s svetovnim spletom, jo malce dodelal in nastal je izjemen izdelek.
Poudarek na masivnem lesu in klasični obdelavi
Pri samih izdelkih na šoli težijo k uporabi masivnega lesa in klasičnemu pristopu k obdelavi ter konstrukcijsko nekoliko zahtevnejšemu dizajnu. »Dijaki so pri kreiranju in tehnološki obdelavi izdelka samostojni, tako da so v četrtem letniku mentorji res mentorji in ne več učitelji, saj gre za aplikacijo pridobljenega znanja,« pravi Delajković in dodaja, da dajejo velik poudarek tudi področju vodenja oziroma menedžmenta, saj se je v industriji pokazalo, da je težko dobiti kompetenten vodstveni kader.
Na šoli imajo po en oddelek lesarskega tehnika, mizarja, vajeniškega programa ter programa PTI. »Ne morem reči, da smo nezadovoljni, a potrebe po kadrih so mnogo večje, kar 95 naših dijakov in študentov se zaposli v treh mesecih po zaključku šolanja. Hkrati moramo računati na četrto industrijsko revolucijo, ki prinaša stroje za višjo stopnjo obdelave. Ti potrebujejo operaterja in ne več izvajalca. A kljub temu sem prepričan, da lahko dodano vrednost v Sloveniji iščemo le v izdelkih iz masivnega lesa, ki spet pridobivajo vrednost. Klasika se vrača,« je prepričan Delajković.
